Po izbruhu pandemije COVID-19, ki nas je pahnila v stanje izolacije in posledično tudi do še večje navezanosti na ugodje moderne tehnologije, se ogled takšnih filmov, kot je OBEX, zdi kot melanholično svarilo pred tem, kako družba tudi v post-pandemičnem obdobju še vedno raje ostaja prisesana na virtualna okolja in s tem beži pred turobnostjo resničnega življenja. Filmski projekt režiserja, scenarista, producenta in glavnega igralca Alberta Birneyja je poleg omenjenega tudi očarljiv poklon analogni tehnologiji, ki je v 80. in 90. letih, še posebej pa s pojavom trga t.i. RPG iger (igre, ki temeljijo na igranju vlog likov v fantazijskih svetovih), začela korenito spreminjati naša življenja. V prvi polovici filma spremljamo introvertiranega Conorja Marsha, ki skupaj s svojo psičko Sandy živi v majhnem stanovanju in večino dni preživi ob računalniku in gledanju televizije (velja omeniti, da se zgodba odvija leta 1987, torej na pragu tehnološkega buma). Ko v časopisu naleti na oglas za “novo revolucionarno” RPG igro OBEX, se jo odloči preizkusiti, vendar je kmalu posrkan v srhljiv virtualni svet, kjer Sandy ugrabi zlovešči demon. OBEX bi z vsebinskega in tehničnega vidika lahko označili za “zgolj” povprečnega; igra je spodobna, vendar nič posebnega, nekateri posebni učinki znajo delovati zelo ceneno in zgodba je včasih zamotana zgolj zavoljo zamotanosti same, vendar vse te pomanjkljivosti niso nič v primerjavi s tem, kar film dejansko ponuja. Birneyjeva analogna odisejada je namreč napolnjena z ustvarjalno strastjo, prisrčnimi pokloni nekaterim kultnim filmskim klasikam kot sta Eraserhead in Pi (k temu pripomore tudi zelo prepričljiva moreča atmosfera), občasnimi humornimi vložki ter iznajdljivostjo, ki ustvari večplastno in pomensko zelo globoko zgodbo. OBEX je tako film, ki svoje šibkosti obrne sebi v prid in ustvari prav posebno in s prističnimi čustvi nabito gledalsko izkušnjo.