Ali resnično potrebujemo še en film na temo invazije živih mrtvecev? V primeru filma We Bury the Dead je odgovor vsekakor pritrdilen, saj režiser in scenarist Zak Hilditch stori nekaj drznega oz. že skoraj nezaslišanega; iz koncepta zombijev ustvari razmišljujoč in melanholičen film ceste, kjer se akcija umakne eksistencialnim vprašanjem o krivdi in odpuščanju, še posebej v naših odnosih do najbližjih. Okvirna zgodba filma se vrti okoli katastrofe z nenamerno detonacijo eksperimentalnega orožja ameriške vojske, ki uniči vzhodno obalo Tasmanije, redke preživele pa spremeni v zombijevska bitja s komaj delujočimi možgani, ki brezciljno tavajo po opustošeni pokrajini. Kmalu po razglasitvi izrednih razmer v Tasmanijo prispe Ava (Daisy Ridley) in se pridruži prostovoljcem pri čiščenju škode in odstranjevanju trupel, hkrati pa želi najti tudi svojega pogrešanega moža Mitcha. Velja opozoriti, da bodo gledalci, ki od filma We Bury the Dead pričakujejo hitro in napeto akcijsko avanturo z ogromno pretiranega nasilja in gravža (četudi obojega tudi tokrat ne primanjkuje), najverjetneje razočarani. Hilditcha bolj kot epska zgodba o reševanju sveta zanima osebna vojna glavne junakinje, ki jo izvrstno odigra vedno očarljiva Ridleyjeva, hkrati pa iz zombijev ustvari tragične antiheroje, ki spremljajo postopno razpadanje njihovih teles, medtem ko se umirajoči možgani še vedno oklepajo sladkih spominov na njihove partnerje in družino. We Bury the Dead je tako vse tisto, kar od grozljivke o zombijih ne pričakujemo; melanholičen in tih film ceste, ki prepriča gledalca z vzdušno atmosfero, prepričljivimi trenutki (redkega) suspenza, humorjem in čustveno katarzo, ki na koncu poti pričaka tako njega kot tudi glavne junake. Več kot dobrodošla osvežitev žanra zombijevskih filmov.