Okoli grozljivke Diabolic so se po spletu razširila mnenja, da gre za enega najstrašnejših filmov zadnjih let, kar je verjetno tudi spreten marketinški trik, ki lahko hkrati zbudi zanimanje gledalcev kot tudi povzroči njihov močan odpor, ko film ne izpolni (pre)visokih pričakovanj. Posledica slednjega je tudi to, da je film nenadoma deležen celega kupa zelo krivičnih in neupravičenih pripomb, ki izničijo resnično kvaliteto izdelka. Da ne bo pomote; Diabolic ni eden od najstrašnejših filmov vseh časov, v osnovi je precej standardna grozljivka, ki se dotika motivike okulta, demonske obsedeno in verskega fanatizma, vendar pa te znane elemente zapakira v povsem kompetentno narejeno in atmosferično strašljivko. Zgodba filma sicer stoji na majavih nogah; Elise je preživela članica fundementalističnega verskega kulta, ki jo tudi po desetih letih svobode še vedno preganjajo nepojasnjene psihotične epizode, zato ji njen psihiater predlaga katastrofalno neumen načrt, ki ga film sicer ne problematizira; vrnitev k pripadnikom kulta in konzumacijo psihadeličnega zdravila, ki bi ji pomagalo povrniti potlačene spomine. Po pričakovanjih se načrt izkaže za katastrofo in Elise kmalu postane tarča nevidne demonske sile. Precej neumen zaplet je hkrati tudi edini resnejši problem filma Diabolic; režiser in scenarist Daniel J. Phillips s svojim drugim celovečercem namreč dostavi vse elemente, ki so potrebni za sicer predvidljivo, toda še vedno napeto in dramatično filmsko izkušnjo. Film zaznamujejo dobre igralske predstave, nekaj presenetljivo dobrih prizorov suspenza in groze, vzdušno temačno atmosfero ter živahen tempo, zaradi katere zgodba ne zapade v razvlečenost ali monotonost. Če odmislite neumen zaplet in nekaj zoprnih klišejev, je Diabolic povsem spodobna okultna grozljivka za preganjanje dolgčasa.