Pa tako lep dan je bil je še en poskus domač poskus čistega žanrskega filma, ki se tokrat spogleduje z umazano estetiko modernih ruralnih slasherjev kot je npr. Wrong Turn, vendar pa hkrati hoče biti nekaj več kot zgolj eksplotacijska klavnica. Pravzaprav je samega nasilja v filmu zelo malo in je glavnina časa namenjenega razvoju likov, štirih nekdanjih prijateljic, ki organizirajo druženje v odročni gozdni hiši. Ko se eni od njih med vožnjo pokvari avtomobil, ta poišče pomoč pri lokalnem mehaniku, ki pa ji obljubi popravilo zgolj za (pre)visoko plačilo, zato med dvojico izbruhe spor, ki se kmalu spremeni v pregon po gozdu. Okvirni zaplet filma sspominja na povprečno grozljivko, ki tematizira večni boj med urbanim in ruralnim, vendar pa režiser in scenarist Perica Rai neprestano išče načine, s katerimi bi se distanciral od začrtane predvidljivosti. Rai se v svojem prvencu izkaže kot kompetenten filmar, ki razume osnove svoje obrti, film pa se lahko pohvali z zelo solidnimi igralskimi predstavami (tudi ponavadi lesena Katarina Čas postreže z zadovoljivim nastopom), privlačno fotografijo in nekaterimi napetimi trenutki, vendar pa to žal ni dovolj, da bi film lahko štrlel iz povprečja. Njegov največja težava je namreč zgodba, ki je pogosto nedodelana in brez jasne rdeče niti; film ves čas zelo nerodno skače med trilerjem o preživetju in solzavo dramo o travmah in moči prijateljstva, najbolj pomembnim delom zgodbe pa ne nameni dovolj časa, da bi se ta lahko razvila v kaj bolj oprejemljivega. Veliko gledalcev bo zmotil tudi (pre)počasem tempo, ki filmu napolni z razvlečenimi mašili ter pogosto nevmesna glasba, ki v nekaterih primerih celo preglasi dialoge. Pa tako lep dan je bil je tako eden od tistih “čudnih” filmov, ki ni ravno dober, ne pa tudi slab; je film, ki ima vse sestavine za dober izdelek, ki pa same po sebi ne pomenijo veliko, če ni zanje primernega recepta.