Psycho Killer, režijski prvenec dolgoletnega filmskega in televizijskega producenta Gavina Polona, je bil ob izidu razglašen za (še) enega od najslabših filmov vseh časov, ki se je med drugim kitil s famozno oznako 0% na spletni strani Rotten Tomatoes (navkljub temu, da je ocenjevalni sistem RT popolnoma neuporaben, plitek in zavajajoč). Ob takšnih odzivih se bo najverjetneje pri marsikomu zbudila morbidna radovednost, če je film res tako zanič kot vsi pravijo. Film sicer jezdi na valovu priljubljenosti filmov o serijskih morilcih, ki se spogledujejo s satanistično ikonografijo (zadnji tak primer je npr. grozljivka Longlegs); glavna junakinja je policistka Jane Archer (Georgina Campbell), ki je priča brutalnemu umoru svojega moža s strani zloglasnega satanističnega serijskega morilca, zato se v želji po maščevanju požene na morilcem in pri tem nehote odkrije njegov zlovešči načrt. Okvirni zaplet je klasična zgodba o maščevanju, ki obenem vključuje mnoge klišeje o filmih s serijskimi morilci in se kakopak v zadnji tretjini zateče k absurdnemu kompliciranju in pretiravanjem, kar pa sigurno ni dovolj, da bi pričujoči film uvrstili v kategorijo “najslabših filmov vseh časov”. Psycho Killer je morebiti res formulaičen, absurden in predvidljiv film, vendar ima na svoji strani prepričljivo umazano estetiko klasičnih eksplotacijskih slasherjev, vzdušno atmosfero in odlično igralsko predstavo Campbellove, ki znova dokaže, da je upravičeno ena od (žal nekoliko krivično spregledanih) kraljic modernega krika. Psycho Killer tako ne štrli iz povprečja ostalih filmov o lovu na serijskega morilca, hkrati pa ne ponudi ničesar škandalozno slabega, da bi si prislužil tako negativen odziv javnosti.