Dylan in Kylie sta soseda, ki odraščata v disfunkcionalnih družinah; on je žrtev fizičnega in psihičnega nasilja s strani svojega očeta, ona pa živi z materjo in sestro, ki je ne razumeta, povrhu tega pa se počuti sila neprijetno v družbi svojega prostaškega strica. Na božični dan med Dylanovim očetom in materjo znova izbruhne prepir, ki se konča s pretepom, Dylan pa se očetu upre in skupaj s Kylie pobegne od doma. Njun cilj? Poiskati Dylanovega starejšega brata, ki je pred dvema letoma zapustil družino in sedaj živi v enemu od dublinskih skvotov. Kisses irskega režiserja in scenarista Lanca Dalyja se ponaša z zgodbo, ki bi lahko brez težav zapadla v sentimentalnost, saj ta razvija elemente socialnega realizma skozi otroške oči, ki so navkljub težkim življenjskim okoliščinam še vedno polne naivnosti in idealizma. Na srečo je v pričujočem filmu ta kombinacija dostavljena z idealno mešanico trpkosti kot tudi očarljivosti, pri tem pa Daly poskrbi, da eno nikoli ne prevladuje nad drugim. Navkljub temu, da je zgodba v svojem bistvu zelo žalostna in razgalja zelo realen položaj mnogih otrok, ki odraščajo v razbitih družinah, ta uspe najti trenutke razigranosti in celo optimizma, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem naravnim igralskim predstavam Roryja Dempseyja in Kelly O’Neill, duhovitim in življenjskim dialogom (zaradi močnega irskega dialekta bodo nekateri gledalci morebiti imeli težave z razumevanjem) ter nekaterim domiselnim stilskim odločitvam kot je npr. kombinacija črno-bele in barvne fotografije, s katero film fantastično odraža družbenih položaj glavnih junakov (primer; ko se Dylan in Kylie nahajata v domači soseski, je film črno-bel, ko pa sta vse bolj oddaljujeta od nje, pa postaja barven). Kisses ima sicer pričakovanih tehničnih težav, kar je posledica nizkega proračuna, vendar pa ima film tako močno sporočilo in všečna osrednja lika, da bo stresel in ganil vsakega gledalca.