Zelo nehvaležno je objektivno ocenjevati filme, za katere je jasno, da je bilo vanje vloženo ogromno truda in predvsem čustvenega napora. Škotska filmarka Eve Leonard-Walsh je svoj celovečerni prvenec Because We Are Too Many posnela na višku pandemije covid-19, ko so strogi zdravstveni ukrepi in dolgotrajne karantene poskrbele za popolnoma drugačen način vsakdanjika, polne osamljenosti, zaprtih storitev in negotovega čakanja na trenutek, ko se bo pandemija končala. Leonard-Walsheva igra Morgan, mater samohranilko z avtističnim sinom (tega odigra njen resnični sin Ronin Leonard-Walsh), ki se zaradi pandemije komajda preživlja; ustanove, ki skrbijo za sinovo nego, so zaprte, finančnih prihodkov je iz dneva v dan manj, iskanje službe pa je v negotovih časih skoraj misija nemogoče. Med čakanjem na rešitev se Morgan zateka v spomine na svoje otroštvo, ki je zaznamovano z alkoholizmom svojih staršev, spolnimi zlorabami in nasiljem, tekom še bolj težavnega odraščanja pa se tudi sama znajde na poti popolne avtodestrukcije. Because We Are Too Many je film, ki kipi od ustvarjalne strasti, ambicioznosti in surove iskrenosti, s katero se ponaša britanski socialni realizem, Leonard-Walsheva pa ne igra, ampak z močno čustveno prezenco (verjetno) podoživlja lastno življenje, ki ga začini s surrealnimi vložki in nekonvencionalno pripovedno nitjo. Film najbolj zasije v prvi tretjini, ko spremljamo odraslo Morgan in njen boj z birokratskimi mlini, nakar zgodba odpotuje v preteklost, kjer se začnejo kazati napake filma; pristop, ki ga ubere Leonard-Walsheva je ambiciozen, vendar pa žal pogosto vodi v pomanjkanje fokusa in prenasičenost s stranskimi štorijami, ki ne vodijo nikamor, z vidika prikaza življenja deklice, ki odrašča v disfunkcionalni družini, pa film ne pove oz. prikaže popolnoma nič novega. Because Are Too Many ima dovolj dobrih plati, da se dvigne rahlo nad povprečje, vendar pa bi vseeno potreboval manj razpršenosti in več udarnosti, s katero se ponaša škotska sedma umetnost.