David Lynch je s svojim kultnim surrealnim trilerjem Blue Velvet dokazal, da se pod površjem navidez mirne in idilične skupnostjo skriva srhljivo zbirališče gnusa, nasilja in dekadence, ki pošteno načne kičasti potret t.i. ameriških sanj. The Reflecting Skin, mešanica drame o odraščanju in art vampirske srhljivke, gre v tem rušenju idiličnosti še dlje, saj dogajanje postavi v okolje, ki že navzven kaže znake popolne nestabilnosti; depresivno in enolično ruralno okolje prerije v Idahu služi kot prizorišče temačne zgodbe o odraščanju dečka Setha (Jeremy Cooper), ki skupaj z nestabilno materjo in zadržanim očetom, ki v sebi čuva grozljivo skrivnost, nestrpno čaka na vrnitev svojega starejšega brata Camerona (rosno mladi Viggo Mortensen), ki je služil vojaški rok. Med čakanjem Seth trči ob čudaško sosedo, angleško mlado vdovo Dolphin Blue, ki trdi, da je 200 let stara vampirka, temu razodetju pa sledi cel kup nenavadnih dogodkov (izginotja okoliških otrok, nepojasnjeni samomori in celo zastrupitev z radioaktivnimi snovmi), ki v dečkovih očeh izbrišejo mejo med resničnostjo in fantazijo. The Reflecting Skin je vse prej kot običajen vampirski film; režiser in scenarist Philip Ridley opravi temačno rekonstrukcijo klišejev, povezanih s folkloro vampirizma in pred gledalca postavi verjetno eno od najbolj grobo realističnih, pretresljivih in depresivnih interpretacij ikonične krvoločne pošasti, ki tokrat to sploh ni. Ridleyju uspe z neverjetno tesnobno atmosfero, minimalistično, pa vendar kontrastno privlačno fotografijo ter avtentičnimi igralskimi predstavami gledalca posrkati v skrivnostni svet pitja krvi, težavnega odraščanja in rušenja idile, za katero se prizadevajo utopične ameriške sanje. The Reflecting Skin je film, ki ne pusti, da bi ga zlepa pozabili… in tako je tudi prav.