Potem, ko je Christopher Nolan zaključil megauspešno trilogijo o ikoničnem DC-jevem junaku Batmanu in s tem za vedno spremenil zgodovino superherojskega žanra, so se tako kritiška smetana kot tudi občinstvo spraševali o filmarjevem naslednjem projektu, ki je bil dobri dve leti skrbno zavit v tančico skrivnostnosti. Interstellar se je napdovedoval kot Nolanov najbolj ambiciozen in oseben projekt v karieri, ki naj bi v žanru znanstvene fantastike pustil enak pečat kot Kubrickova klasika 2001: A Space Odyssey. Takšna predvidevanja se zdijo pretirana, vendar pa končni izdelek resnično vleče intelektualne vzporednice s Kubrickovim epom, četudi je Nolanova medgalaktična pustolovščina še vedno podrejena pravilom hollywoodskega blockbusterja. Film je postavljen v distopično prihodnost, ko našemu planetu grozi ekološka katastrofa in spremlja skupino astronavtov pod vodstvom nekdanjega pilota Cooperja (Matthew McConaughey), ki potujejo skozi črno luknjo, da bi našli nov planet, primeren za naselitev človeštva. Že od prvega kadra naprej je jasno, da je Nolanov film nekaj prav posebnega, še posebej s tehnične plati, kateri je težko karkoli očitati; široki plani prostranega vesolja, privlačno skrivnosten videz planetov in razkošna fotografija so pospremljeni z nepozabno glasbo Hansa Zimmerja, domiselnimi praktični učinki in izpiljenim zvokom. Igralske predstave so vse po vrsti prav tako odlične (še posebej se izkaže McConaughey v svoji najbolj kompleksni in emocionalni vlogi v karieri), medtem ko je scenarij tipično “nolanovski”, kar bi znalo gledalce razdeliti, saj imamo znova opravka z obilico razlagalnih dialogov, ki so na trenutke preveč znanstveni oz. robotski in zgodbi odvzamejo nekaj čustvenega naboja. Nekatere bo zmotila tudi pretirana dolžina skoraj treh ur in zapletenost zgodbe v zadnji tretjini, vendar pa je Interstellar kot celota presunljiv vizualni spektakel, ki dobro lovi ravnotežje med intimno dramo o temeljnih eksistencialnih vprašanjih in grandioznim epom o reševanju sveta. Nolanov najbolj ambiciozen projekt v karieri, ki skoraj vedno zadane v polno.
