Norvežan André Øvredal je nekoliko podcenjen filmar, ki se je v preteklosti že izkazal z več kot spodobnimi grozljivkami kot so Trollhunter, The Autopsy of Jane Doe, Scary Stories to Tell in the Dark in The Last Voyage of Demeter, pri tem pa je izkazal veliko obrtniške spretnosti in splošnega razumevanja pravil žanra. Nič drugače ni tudi pri filmu Passenger, ki ostaja trdno zasidran v vodah tipične moderne nadnaravne grozljivke, ki se tokrat premeša z elementi filma ceste; zgodba spremlja par Maddie in Tylerja, ki se odločita pustiti službi in postati nomada, ki potujeta po Ameriki v svojem avtodomu. Dvojica je neke noči priča hudi prometni nesreči, zato priskočita na pomoč, vendar pa ju kmalu zatem začne zasledovati demonska entiteta, Maddie pa medtem glodajo dvomi o tem, če je življenje na cesti tisto, kar si v resnici tudi želi. Passenger je v svojem bistvu dokaj klišejska grozljivka, ki se pogosto zanaša na preverjetne trike iz modernih predstavnikov žanra, kar med drugim kakopak pomeni (pre)obilico nenadnih skokov kamero, pospremljenih z bučno orkestralno glasbo, kjer si je Øvredal tokrat res dal duška. Kar je nekoliko škoda, saj film večkrat postreže z izredno napetimi prizori počasnega grajenja suspenza, ki jih spremljajo prepričljiva skrivnostna in temačna atmosfera (eden od takšnih prizorov tudi premeteno uporabi kadre iz filmske klasike Roman Holiday, ki se projecira na improvizirano platno v gozdu), s tem pa Øvredal dokaže, da je mojster napetosti in groze, vendar pa je njegov talent vedno znova zadušen pod težo splošne predvidljivosti, ki okuži zgodbo. Na srečo Passenger ne pade v čisto povprečje, še posebej zaradi všečnih osrednjih likov in že omenjenih spretno zrežiranih prizorov, vendar pa se zdi, da bi se film z nekoliko manj ziheraštva in bistveno več poguma lahko brez težav razvil v presežek. Tako pa smo na koncu deležni kompetentno narejene, vendar nekoliko nenavdihnjene žanrske zabave.