Če se kateri filmar lahko samozavestno loti adaptacije znamenite epske pesnitve Odiseja grškega pesnika Homerja, je to Christopher Nolan, ki se je tekom svoje kariere izpilil v dostavljanju vizualnih spektalov, ki pa vključujejo trdno emocionalno jedro in analize univerzalnih humanističnih vprašanj. The Odyssey ni zgolj klasična filmska adaptacija Homerjevega epa, pa četudi se dotakne nekaterih njegovih ključnih trenutkov (spopad s kiklopom, smrtonosne pesmi božanskih siren, čarovnica Kirka, ki spreminja moške v prašiče, soočenje s Scilo in Karibdo); Nolana bolj kot rutinsko popisovanje Odisejevih avantur zanima drzna rekonstrukcija naslovnega junaka, ki tokrat ni potretiran kot (zgolj) inteligentni zvijačnik, ampak predvsem kot človek, čustveno zaznamovan z barbarizmom vojne in tragičnimi posledicami lastnih odločitev, ki terjajo življenja mnogih njegovih tovarišev. Sočasno ohranjanje in razbijanje mita o Odiseju se zdi tvegana poteza, ki pa jo Nolan bolj ali manj opravi z odliko; v svoja provokativna filozofska razmišljanja o herojstvu in mitih kompetentno vnese za širše množice privlačen spektakel, ki je podkrepljen z grandiozno vizualno podobo, uporabo večinoma prepričljivih praktičnih učinkov in odlično emocionalno glasbo. Z vidika predstav zvezdniškega igralskega ansambla je tokrat težko govoriti o oskarjevskih presežkih; nekateri igralci so odlični (Robert Pattinson, Samantha Morton, Elliot Page, Zendaya), drugi solidni (Matt Damon v naslovni vlogi), tretji pa bledi in neizraziti (Tom Holland, Anne Hathaway). Glede na zahtevnost in orjaškost projekta Nolanu uspe “preobleči” Homerjev ep za moderno občinstvo, kar pa bi znalo ujeziti nekatere goreče navdušence nad antičnim literarnim izročilom še posebej zaradi režiserjevega poenostavljenega razumevanja literarne predloge in nekaterih čudnih stilskih odločitev (močni ameriški naglasi, na katere se sčasoma navadimo, znajo narediti dialoge preveč čudne). The Odyssey je eden najbolj ambicioznih in nekonvencionalnih projektov v Nolanovi karieri, ki mu do popolni zmanjka nekaj sape, vendar pa gledalcu ponudi tisto, za kar sedma umetnost obstaja; razkošni spektakel z ogromno srca.