Finska režiserka in scenaristka Hanna Bergholm je pred leti močno navdušila s svojim prvencem, fenomenalno groteskno srhljivko Hatching, ki se je skozi elemente telesne grozljivke in družinske drame rogala izpraznjeni potrošniški kulturi staršev influencerjev. Starševstvo tudi predstavlja pomemben del njenega drugega (in prvega angleško govorečega) celovečerca Nightborn, le da je tokrat poudarek na čustvenih bremenih materinstva, ki je v prvem letu po rojstvu otroka pogosto postavljeno na težko preizkušnjo. Film se ponaša s preprostim zapletom; Jon (Rupert Grint) in Saga (Seidi Haarla) sta zakonca, ki se tik pred rojstvom prvega otroka preselita v hišo njene pokojne babice, ki se nahaja v neposredni bližini domnevno zakletega gozda. Ko se jima sin naposled rodi, začne kazati znake, da je z njim nekaj narobe; po telesu je nenavadno poraščen, doživlja čudaške reakcije na dnevno svetlobo in bolj kot to materinem mleku hrepeni po pitju krvi. Nightborn združuje elemente folk grozljivke, vampirskega trilerja in družinske drame, ki so začinjeni z nečim, kar omahuje nekje med absurdom in grotesko, režiserka pa temu doda še nekaj značilnega skandinavskega črnega humorja. Morebiti se kopica začrtanih idej zdi preveč ambiciozna za slabo uro in pol dolg film, toda Bergholmova jih uspešno združi v smiselno celoto, pri tem pa ni zgodba niti malo prenasičena ali nefokusirana. Režiserki ta podvig uspe z vzdušno surrealno atmosfero, domiselno uporabo zvoka kot vira groze ter izvrstnimi igralskimi prestavami, kjer s svojo telesno in čustveno preobrazbo še posebej zasije Haarlova. Hkrati gre za enega od tistih filmov, ki bi znal razdeliti gledalce zaradi njegovega pomanjkanja jasnih odgovorov ter rahlega odmika za režiserko značilne satirične ostrine predhodnika. Navkljub temu je Nightborn prepričljiva družinska srhljivka, ki odpira mnoga pomembna družbena vprašanja in hkrati gledalca nagajivo travmatizira.