Psihološka drama The Believer, danes kultni režijski prvenec Henryja Beana, se dotika tematike rasizma preko pojava t.i. “judovskega samoprezira”, ki ga povezujejo z neverjetno resnično zgodbo o Danielu “Danu” Burrosu. Burros, vzgojen v duhu judovske ortodoksne šole, je namreč v življenju izbral popolnoma drugačno pot; začel je simpatizirati z različnimi neonacističnimi skupinami, med drugim je postal član Ku Klux Klana, med prijatelji pa je slovel kot fanatičen antisemit, ki se je čutil oklicanega za vodenje ideološke vojne zoper t.i. judovsko zaroto. Ta psihološka dualnost v povezavi s kontradiktornimi verskimi zapovedmi in konfliktnimi vprašanji o obstoju Boga predstavlja emocionalno jedro Beanovega filma, ki delno temelji na Burrosovi življenjski zgodbi. Spremljamo Dannyja Balinta (Ryan Gosling), inteligentnega in karizmatičnega mladeniča, ki zaradi svojega gorečega prezira do Judov postane “čudežni otrok” vplivnega skrajnodesničarskega gibanja, hkrati pa vodi tolpo, katere člani do njega gojijo enako mero spoštovanja kot tudi strahu, vso svojo energijo pa vlaga tudi v načrtovanje bombnega napada na bližnjo sinagogo. The Believer vleče nekaj vzporednic z mojstrovino American History X, saj oba filma raziskujeta zaskrbljujoč vzpon neonacističnih in skrajnodesničarskih skupin, le da Beanov celovečerec ne temelji na grobosti in neposrednih družbenih komentarjih. Ta “intimen” pristop zgodbi resda vzame nekaj udarnosti, vendar pa je The Believer še vedno izredno poglobljen, kompleksen in predvsem iskren potret mladeniča, ujetega v mrežo verskih protislovij, rasne identitete in sovraštva. Beanu ta podvig uspe predvsem zaradi grobega vizualnega stila, ob katerem film izgleda kot dokumentarec in izvrstne igralske predstave Goslinga, s katero je igralec naposled dokazal, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Kot že rečeno; The Believer bolj kot na pretresljivost računa na spravljivo katarzo, toda sporočilo filma je še vedno dovolj udarno in glasno, da ga gledalec ne bo nikakor preslišal.