Navkljub ogromni popularnosti metal glasbe v zadnjih letih, je igranih filmov na to temo presenetljivo malo. To luknjo poskuša zapolniti islandska glasbena drama Metalhead, ki gledalcu zastavi pogosto spregledano, vendar relavantno vprašanje; kdaj in na kakšen način glasba preseže okvirje zgolj zvoka v ozadju in postane nekaj, kar definira posameznika in njegov način življenja. To razodetje doživi glavna junakinja filma, introvertirana najstnica Hera (Thora Bjorg Helga), ki odrašča v globoko verni skupnosti, vendar pa ob tragični izgubi svojega brata Baldurja, na katerega je bila močno navezana, izgubi občutek za vero in začne iskati uteho v Baldurjevi ljubezni do black metal glasbe. Hera, ki se ni zmožna soočiti z mučnim procesom žalovanja, v black metalu odkrije voljo do življenja, hkrati pa moralno dolžnost do ohranjanja spomina na pokojnega brata, kar pa sproži konflikten odnos lokalne skupnosti. Četudi metal glasba predstavlja velik del zgodbe filma Metalhead, je treba poudariti, da gre v prvi vrsti za ganljivo intimno dramo o posameznikih, ki ne znajo najti ustreznega načina za prebolevanje izgube bližnjega; režiser in scenarist Ragnar Bragason več kot uspešno razbija predsodke o “škodljivosti” black metal glasbe, hkrati pa subtilno in z dobršno mero skandinavskega črnega humorja odpira boleče družbene teme, o katerih se ljudje še vedno ne želimo (preveč) pogovarjati. Metalhead resda sledi formuli marsikatere tragikomične zgodbe o odraščanju, vendar pa z izvrstnim razumevanjem kompleksnega in pogosto nerazumljenega sveta black metala uspe štrleti krepko iz povprečja ter gledalce poučiti o tem, kako lahko še tako agresivna in mračnjaška glasba nekomu reši življenje. Eden najboljših filmov na temo zdravilne moči glasbe.