Revolucionarni pojav interneta je poskrbel za spremembo pravil igre tudi pri promociji filmov; zelo očiten primer filma, ki je svojo priljubljenost gradil preko uporabe interneta je bila grozljivka z “najdenimi posnetki” The Blair Witch Project, ki je bila tako uspešna, da si je zgradila orjaško bazo oboževalcev, še preden je film sploh prišel v kinodvorane. Temu je sledilo še več filmov, ki so na podoben način zbudili pozornost in mednje spada tudi danes ikonični kratki film There Are Monsters, eksperimentalna psihološka grozljivka, posneta za praktično drobiž, kar pa je režiser in scenarist Jay Dahl uspel odlično obrniti sebi v prid. Približno 10 minut trajajoč film spremlja zakonca Gartha in Maddie, ki se pripravljana na večerjo s prijatelji, medtem ko ona na zasneženem dvorišču naleti na deklico, ki deluje, kot da bi se izgubila. Kar sledi, je počasen skok v nočno moro, kjer svet okoli glavnih junakov postane tarča invazije t.i dopplegängerjev oz. replik človeka, ki povzamejo tudi nekatere znake preobrazbe v skrivnostno nadnaravno entiteto. Dahl uporabi amaterski pristop do razvijanja zgodbe, kar pomeni, da je film posnet v stilu “najdenih posnetkov”, četudi ne spada v ta podžanr grozljivk; tresoča kamera z veliko poudarka na približanih posnetkih obrazov likov je pospremljena z zloveščo glasbo, počasnimi tempom, nepredvidljivimi zasuki in predvsem zelo domiselno dostavo t.i. “jump-scare” trenutkov, ki so dandanes postali že pošteno izrabljen kliše v grozljivkah, tukaj pa služijo svojemu namenu in poskrbijo za nekaj resnično zastrašujočih scen. There Are Monsters zaradi svoje “amaterske” narave kakopak ni za vsakega gledalca in lahko bi se strinjali, da je na trenutke preveč uporabe tresoče kamere, toda še vedno gre za zelo efektno grozljivko, ki uspe gledalca dodobra prestrašiti.