Milly Shapiro, ki jo gledalci najbolj poznamo po nepozabni vlogi deklice Charlie v moderni klasiki Hereditary, se s filmom Hallowarrior vrača k žanru, ki jo je proslavil; k grozljivki. Naslovu primerno se film režiserja in scenarista Bena Sottaka odvija 31. oktobra oziroma na večer noči čarovnic, vendar z dobrodošlo spremembo lokacije; film se namreč odvija v postapokaliptičnem času, ko neznana kuga pomori vso prebivalstvo, najstnica Pumpkin pa je – vsaj tako se sprva zdi – zadnji človek na tem planetu. Toda na četrto noč čarovnic, ki jo je prisiljena preživeti sama v odmaknjeni podeželski hiši, jo preseneti obisk trojice preživelih, ki vsaj na prvi pogled dajejo vtis prijaznih tujcev, vendar se kmalu izkaže, da gre za člane tolpe psihopatskih kanibalov. Od te točke naprej se Hallowarrior spremeni v triler preživetja, ki si privošči nekaj subtilnih gagov iz božične klasike Home Alone, seveda brez odštekanega humorja in izrazite fizične komedije. Sottakov film je najmočnejši v svoji prvi tretjini, ko se posveča prikazu Pumpkinega monotonega vsakdana; ob pomoči temačne atmosfere in ekspresivne igre Shapirove uspe zgodba v zelo kratkem času izpostaviti težaven položaj glavne junakinje in njeno željo po pobegu, ki se odraža tudi preko poskusov samomora. Prav tako se zdi, da je vključitev praznovanja noči čarovnic v postapokaliptičnem svetu prebrisan način, kako vzpostaviti zadnje ostanke humanosti, ko je ta že skoraj izumrla. Škoda le, da film v drugi polovici krene po poteh sicer povsem suverenega, vendar rahlo formulaičnega trilerja o preživetju, ki smo ga gledalci videli že neštetokrat, obenem pa se zgodba nikoli ne poglobi v svet, v katerem se liki nahajajo in pušča mnogo stvari preveč odprtih. Navkljub temu je Hallowarrior več kot spodobna postapokaliptična grozljivka, ki zadovolji gledalčeva pričakovanja, vendar pa jih nikoli ne preseže.