Drzni rop banke SKB, kjer je v noči iz 31. oktober na 1. november 2005 skupina roparjev več kot sedem ur nemoteno praznila bančne sefe in trezorje in s seboj odnesla med 16 in 32 milijonov evrov premoženja strank, je bil v očeh domače javnosti označen za rop stoletja. Zato ni presenetljivo, da smo dobri dve desetletji kasneje deležni televizijske nadaljevanke Trezor, pod katero se je podpisal Matevž Luzar in je bila močno navdihnjena z omenjenim ropom; v petih delih sledimo varnostnici Sonji (Tina Vrbnjak), ki jo policija nekega jutra odkrije ležati sredi izropanega bančnega sefa, zato tudi postane glavna osumljenka v policijski preiskavi, ki pa kmalu poseže v vode politične korupcije, kar je še posebej obremenilno za županskega kandidata (Igor Samobor), ki je sredi vroče predvolilne kampanje. Nadaljevanka Trezor se lahko primerja s priljubljenimi kriminalnimi miniserijami, katere letno ustvarja Netflix; hiter tempo, močan suspenz, nešteto preobratov, všečno prepletanje kriminalke in psihološke drame ter seveda naslanjanje na resnične dogodke pritegnejo gledalca, da je že po prvi epizodi prikovan pred ekran. Pomaga tudi to, da je glavna junakinja Sonja zelo všečna in daleč najbolj dodelan lik v nadaljevanki, zasluga za to pa gre seveda Vrbnjakovi, ki prepričljivo upodobi čustveno ranljivo žensko, ki jo preganja temačna preteklost in se nehote znajde sredi skorajda “kafkovskega procesa”. Serija tudi s tehničnega vidika ne razočara in se lahko postavi po rob čezlužniškim kriminalkam, kar pa prinaša tudi dobršen del slabosti. Trezor namreč ni slaba nadaljevanka, le da je v primerjavi z vsebinsko podobnimi izdelki precej neizstopajoča; zgodba je polna žanrskih klišejev in predvidljivih zapletov, z izjemo Sonje je večina likov dokaj površinskih in zreduciranih na stereotipne ravbarje in žandarje, zadnji dve epizodi, kjer se postopoma razkriva ozadje bančnega ropa, pa niti približno niso tako napete in vznemirljive kot začetne tri. Končni rezultat je kompetentno narejena kriminalka, ki pa je skromna s presežki.