Črnohumorni triler Bad Apples se naslovu primerno začne v tovarni jabolk, katerega obišče osnovnošolski razred pod vodstvom učiteljice Marie; med pohodom eden od otrok, nasilni huligan Danny, z nepremišljenim dejanjem povzroči preplah med delavci in sošolci, kar vse bolj utrujeno in obupano učiteljico privede do občutka, da fanta z dolgoletnimi težavami v obnašanju ni več moč kontrolirati na konvencionalne načine. Potem pa se Danny nekega večera fizično znese nad Mario, nakar ga ta uspe ustaviti in zakleniti v kletne prostore svoje hiše, kjer postane njen “talec”. Lokalna skupnost začne iskati pogrešanega Dannyja, Maria pa ga medtem skuša naskrivaj prevzgojiti, kar pa vodi v še vedno absurdnih zapletov. Bad Apples se ponaša z nekoliko neverjetno premiso, ki pa vseeno deluje, saj je film režiserja Jonatana Eltzerja mišljen kot ostra satira, ki meri v dve tarči; na eni strani je to vzgojni in šolski sistem, ki se nista zmožna soočiti z vedenjskimi težavami otrok, na drugi strani pa hinavska in oportunistična družba, ki je za zagotavljanje miru in napredka bolj prilagodljivih otrok pripravljena zamižati na oba očesa in dopustiti izvajanje moralno spornih “vzgojnih” praks. Eltzer oba vidika analizira na dovolj humoren način, da se ne zateka k pridiganju, hkrati pa zgodbe in njenih likov ne obravnava kot popolno zafrkancijo. Srce filma seveda predstavlja odlična Saoirse Ronan, ki postreže z eno od svojih najboljših in hkrati najzahtevnejših vlog v karieri; lik učiteljice, katere dejanja so enako odvratna kot (na nek bizaren način) tudi razumljiva, odigra z veliko mero poglobljenega čustvenega naboja in hkrati z dovolj občutka za satirični absurd, ki ga takšna zgodba od nje zahteva. Bad Apple ubere pristop, ki nekaterim gledalcem verjetno ne bo povšeči, še posebej ne v zadnji tretjini, ko zgodba poseže v čisti absurd, vendar pa je nemogoče zanikati dejstva, da film prinaša nekaj zelo pomembnih komentarjev o stanju današnje družbe in njenih zgrešenih vzgojnih prijemov.