Katarina Bogdanović – Kukla je leta 2020 močno prevetrila domačo filmsko sceno s kratkim filmom Sestre, ki se je odkrito loteval za naš prostor še vedno ne dovolj raziskanih tematik spolne identitete, fluidnosti ter vsiljenih moških in ženskih vlog v primežu čustveno potlačenega patriarhata. Nekaj let kasneje je Kukla nekatere motive in like “preselila” tudi v svoj celovečerni prvenec Fantasy, ki je pričakovano nadgradnja omenjenega kratkega filma, obenem pa tudi njegovo duhovno nadaljevanje. Film je znova postavljen v neimenovano postsocialistično blokovsko naselje, kjer se najboljše prijateljice Mihrija, Sina in Jasna predajajo fantovskemu življenjskemu slogu, zaradi česar se vedno znajdejo v nemilosti konservativnih staršev in toksičnih moških vrstnikov. Njihovo življenje pa še dodatno razburka prihod skrivnostne transspolne ženske Fantasy, ob kateri se začne trojica soočati s ceno osebne svobode, po kateri hrepeni. Fantasy je vredno občudovati že zaradi tega, ker se neposredno in odgovorno loteva žal še vedno napačno razumljenih tematik, hkrati pa film z vključevanjem videospotovske estetike in elementov magičnega realizma zgradi močan most med grobo socialno dramo in bolj zasanjanim poetičnim izletom. Kukla se prav tako izkaže kot drzna filmarka, ki zna vsak kader obarvati z unikatno atmosfero in čustvenimi trenutki, ki ne potrebujejo preveč dialogov, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam. Navkljub vsem omenjenim adutom pa je Fantasy film z mnogimi težavami, ki se dotikajo predvsem mlačne vsebine; Kukla osrednjim likom ne nameni dovolj časa, da bi se razvili v zanimive osebnosti, prav tako pa se zdi, da skromna zgodba zelo hitro izgubi fokus in se zadovolji z zatekanjem v klišeje in predvidljive zaplete. Posledica tega je, da ob prihodu odjavne špice filmu zmanjka katarze in pušča ogromno stvari bodisi preveč odprtih bodisi nedodelanih. Fantasy je tako film, ki ga je bolj vredno občudovati kot pa v njem dejansko uživati.