Mnogi so mnenja, da je kariera legendarnega Ridleyja Scotta že lep čas v bizarnem zatonu, saj ta navkljub visoki starosti še vedno snema filme s svetolobno hitrostjo, kar pa se posledično tudi pozna na vse bolj majavi kvaliteti. The Dog Stars, adaptacija istoimenskega romana Petra Hellerja, je za razliko od Scottovih megalomanskih spektaklov kot sta bila Gladiator II in Napoleon nekoliko bolj intimen in čustveno naravnan film; zgodba je postavljena v postapokalpitični svet in spremlja otožnega Higa (Jacob Elordi), ki živi v zastraženi bazi s svojim zvestim psom Jasperjem in sosedom, nekdanjim marincem Bangleyjem (Josh Brolin), vsak dan pa se sooča z bremenom tragične preteklosti, v kateri je izgubil ženo in otroka. Ko nekega dne naleti na skrivnostni signal od daleč, se odloči zapustiti bazo in najti preživele v upanju, da bo sredi uničenja vendarle našel nov razlog za življenje. The Dog Stars je film, ki v prvi tretjini daje vtis, da noče biti še en postapokalipitični akcioner, ampak umirjena in melanholična drama, ki temelji na razvoju likov in njihovih odnosov sredi sveta, ki vsakogar sili v okruten boj za preživetje. Scottu ta cilj do določene mere tudi uspe, še posebej po zaslugi nekaterih prepričljivih igralcev (zasije predvsem Brolin, katerega Bangley je daleč najbolj zanimiv lik v filmu, simpatičen pa je kakopak tudi kuža Jasper), izbrušene podobe uničenega sveta, ki pa ohrani nekaj morbidne poetičnosti in nekaterih prisrčnih trenutkov pristne človeške drame. Žal pa po vzpodbudni prvi tretjini film zatava v brezciljnost in predvsem dolgočasje; The Dog Stars je namreč film z ubijalsko počasnim oz. skoraj zaspanim tempom, ob katerim se zdi, da ena ura mine kot vsaj še enkrat toliko. Posledica tega je, da gledalec zelo hitro izgubi zanimanje za zgodbo, ki zbegano tava sem ter tja, ne pomaga pa to, da je Elordijev lik Higa enodimenzionalno prazen in nezanimiv. The Dog Stars ni slab film, vendar pa je povsem razumljivo, zakaj je pogorel tako pri kritikih kot gledalcih; je namreč strašansko pozabljiv in prazen.