Kruh in mleko, celovečerni prvenec Jana Cvitkoviča, je tipično “slovenski”; osrednji lik je Ivan, ozdravljen alkoholik, ki ga zaradi stavke v komuni predčasno spustijo domov, se vrne nazaj k svoji ženi Sonji, ki moževo ozdravitev sprejema z veliko mero skepse ter sinu Robiju, ki je v času njegove odsotnosti zabredel v heroinsko odvisnost. Družina, katero razjedata alkoholizem in droge, je stalnica mnogih slovenskih filmov, zato je obstajal upravičen strah, da bo Cvitkovič svoj (komaj) celovečerec napolnil s klišeji in melodramatičnimi osladnostmi, vendar temu na srečo ni tako. Kruh in mleko je film, ki se problematike alkoholizma loteva resno, odgovorno in predvsem iskren način, sočasno pa obarva portret disfunkcionalne družine, ki se skuša izogniti breznu, vendar pa vanj vedno znova vstopa. Peter Musevski je v vlogi Ivana odličen in več kot primeren za vloge predstavnikov vsakdanjih “povprečnežev”, medtem ko okamenela in utrujena Sonja Savić prepričljivo upodobi trpečo mati gospodinjo, ki bi lahko v katerikoli drugem filmu izpadla kot nenamerna parodija same sebe. Vzdušna črno-bela fotografija, pretresljiva glasba in skoraj dokumentarističen pristop do obravnave perečih družbenih problematik poskrbijo, da film izpade še bolj avtentično. Mogoče je edina napaka filma v dolžini, saj se pozna, da je bil izdelek sprva mišljen kot kratkometražni, vendar ga je Cvitkovič raztegnil na dolžino 68. minut. Posledica tega je, da je v filmu nekaj nepotrebno razvlečenih prizorov, ki bi jih Cvitkovič lahko nadomestil z bolj poglobljenim razvojem likov. Kljub manjšim napakam pa je Kruh in mleko občudovanja vreden film, ki se zrelo in odgovorno loteva problematike, ki je med Slovenci še vedno obravnava preveč nedolžno in naivno.