Neuspeh nekaterih filmov je odvisen od številnih dejavnikov in v primeru ZF psihološkega trilerja Donnie Darko, režijski prvenec Richarda Kellyja, je šlo v prvi vrsti za neprimeren čas; film je namreč ugledal luč sveta mesec dni in pol po terorističnih napadih 11. septembra in je zaradi osrednjega zapleta, ki je vključeval letalsko nesrečo, kakopak predstavljal vse prej kot nekaj, kar bi občinstvo v tistem kriznem obdobju pritegnilo. Na srečo je film uspel pridobiti svoje občinstvo na videotrgu in postal moderna klasika, ki je bila zaradi svoje enigmatične vsebine podvržena številnim intepretretacijam in filozofskim razpravam. Film sledi naslovnemu junaku, inteligentnem, vendar težavnemu najstniku (Jake Gyllenhaal), ki je neke noči med hojo v spanju priča bizarni viziji v obliki velikanskega zajca, ki mu naznani, da bo čez 28 dni nastopil konec sveta, kmalu zatem pa v njegovo spalnico pade motor strmoglavljenega letala. Od tod naprej se film razvija v dveh smereh; kot črna komedija o pasteh odraščanja in razbijanja stigmatizacije duševnih bolezni pri mladih in kot zapletena parabola o vzporednih svetovih in alternativnih dimenzijah, ki kljubujejo zakonitostom časa in prostora. Lahko je razumeti, zakaj film sprva ni bil uspešen pri širšem občinstvu; njegova večplastna zgodba, ki ponuja mnogo več vprašanj kot odgovorov, zna biti enako privlačna kot tudi frustrirajoča, Kelly pa seveda vztraja pri tem, da si vsak gledalec dogajanje razlaga sam. Navkljub tej tvegani potezi uspe Donnie Darko prepričati z odličnimi igralskimi predstavami (poleg Gyllenhaala zasije pokojni Patrick Swayze v eni od svojih najbolj kompleksnih vlog), privlačnim izborom glasbe, prepričljivimi posebnimi učinki, zglednim posnemanjem elementov iz klasik Davida Lyncha in Stanleyja Kubricka ter ganljivim, četudi depresivnim koncem. Ni se treba pretvarjati, da takšen film kot je Donnie Darko, popolnoma razumemo; mogoče je njegova poanta ravno v tem, da ga ne bomo nikoli docela razvozljali.