omična kriminalka Milice je sredi 90. let postala nepričakovana filmska uspešnica (še posebej na Dolenjskem) in danes pri mnogih gledalcih drži nekakšen kultni status. Film sicer ni bil mojstrovina, je pa glede na gverilski način snemanja in skromne finančne vložke izpadel kot neškodljiva in simpatična zabava za preganjanje dolgčasa. Ni pa mi povsem jasno, zakaj sta Sašo Đukić in Franci Kek z nadaljevanjem filma čakala kar 20 let. Glede na končni rezultat se zdi, da ta čas nista porabila za piljenje scenarija, vaje v kompetentnem režiranju ali česarkoli, kar naredi film gledljiv. Milice 2 namreč izgleda kot film, ki sta ga Đukić in Kek posnela zgolj zato, da bi vsem dokazala, da se lahko tudi na “stara leta” pred kamero obnašata pred kamero. Žal to ni dovolj, da bi upravičili obstoj tega gigantskega poloma, kateremu smo priča; obrabljene in lene šale, popolnoma raztrgana pripovedna nit ter zanič igranje gledalca sprva spravljajo v zadrego, kasneje pa že v depresijo. In če potrebujete kronski dokaz, kako neustvarjalen in len je film; ta nekje na polovici zgodbo dobesedno prekini in gledalcem ponudi serijo oglasov, ki sta jih Đukić in Kek posnela za financerje njunega zmazka. Milice 2 je obup od filma. Je film, ki se potihem zaveda, da je zanič, zato pa vanj nameče skoraj vsakega slovenskega vaškega zvezdnika, da bi ti svoje oboževalce nagovarjali k ogledu. Zaenkrat najslabši slovenski film, ki sem jih videl v svojem življenju.