Vsi smo že videli takšno zgodbo; nekdanji zapornik se vrne na prostost in skuša spraviti svoje življenje v red, pri tem pa mu srce omehča posameznik, ki ga hkrati nauči sprejemanja drugačnosti in obenem naučit, da nobeno stvar v življenju ne sme jemati za samoumevno. Tako nekako bi lahko opisali dramo Palmer, kjer spremljamo Eddieja Palmerja (Justin Timberlake), ki se po 12 letih prestajanja zaporne kazni vrne domov k svoji babici, vendar ga rodno mesto ne sprejme z odprtimi rokami; kot nekdanjemu kaznjencu ga noče nihče zaposliti, začasno mora živeti pri svoji babici, povrhu tega pa ga ob živce spravlja soseda narkomanka Shelly, ki živi v prikolici s svojim sinom Samom. Ko Shelly iznenada izgine neznano kam in babica umre, Palmer po sili razmer postane skrbnik Sama, četudi ne razume njegovega feminilnega obnašanja, užitka v oblačenju v ženske kostume ter malikovanja pravljičnih bitij kot so princese in vile. Palmer je vse prej kot izviren film; znova imamo opravka z robustnim možakarjem, ki mora za seboj pustiti zločinsko preteklost in preko prijateljevanja z “nenavadnim” fantičem izluščiti lekcijo ali dve o premagovanju predsodkov in stereopitov o moških in ženskah oz. v tem primeru fantih in deklicah. A četudi smo zgodbo pričujočega filma že neštetokrat videli in ta ne prinaša bistvenih presenečenj, je Palmer presenetljivo očarljiva in iskrena drama o prijateljstvu, iskanju novih priložnosti ter toleranci do drugačnih. Zahvala za to se lahko pripiše odlični igralski zasedbi, kjer najbolj zasije ravno Timberlake v svoji najbolj zadržani, vendar hkrati emocionalni vlogi doslej, čeprav bi bilo krivično pozabiti omeniti Ryderja Allena v vlogi Sama, ki v sicer resno zgodbo vnaša ogromno humorja in pristne človeške topline, ki “okuži” tudi naslovnega junaka. Kar pa je mojo malenkost najbolj presenetilo; film se na subtilen, nevsiljiv in iskren način dotika občutljive tematike razbijanja spolnih predsodkov pri otrocih, ki je v tematsko podobnih izdelkih pogosto obravnava preveč sentimentalno ali pokroviteljsko. Kot že rečeno; Palmer je film, ki ne odkriva ničesar novega in se ne uspe docela izogniti poenostavljenosti (še posebej z za lase privlečenim koncem), vendar pa ima na svoji strani toplino, nevsiljive emocije ter pristni človeški humor.
