Zdi se nenavadno, da imajo čezlužniki vedno znova težave s filmsko adaptacijo popularne videoigre Mortal Kombat, ki se vrti okoli sila preprostega koncepta; skupina izbranih posameznikov se udeleži bojevniškega turnirja, kjer se lomijo kosti, preliva kri in izvajajo brutalne usmrtitve. Ali pa je ravno ta preprostost glavni razlog, zakaj omenjena videoigra ne more funkcionirati v filmski obliki, ki zahteva kaj več kot zgolj ekscesno nasilje in nastopaško poplesavanje po ringu? Če sodimo po najnovejšem “vnovičnem zagonu” franšize, ki prisega na temačno vzdušje in ekscesno nasilje, je odgovor morebiti popolnoma pravilen. Mortal Kombat je namreč film, ki zunaj pretepaškega klanja ne ponuja ničesar omembe vrednega, česar se tudi močno zaveda, saj je glavnina “zgodbe” preokupirana s serviranjem nasilja in posebnih učinkov, medtem ko nikoli ne uspe najti enega samega razloga, da bi gledalcu za zgodbo ali like moralo biti mar. Zgodba skače sem ter tja z na trenutke že kar absurdno nemarno montažo (na več mestih se celo zdi, da manjkajo prizori, ki bi povezovali scene med seboj), liki so patetično prazni in dolgočasni (če se ne bi stalno klicali po imenih, gledalec niti ne bi vedel, kdo je kdo) in nasploh se zdi, da film računa, da so gledalci tako zaslepljeni z oboževanjem franšize, da bodo že omembi imen kot so Raiden, Sub-Zero in Sonya Blade doživljali orgazme. Novi Mortal Kombat je tako še ena v dolgi vrsti neuspešnih filmskih adaptacij videoiger, ki tako kot ostale ne razume, da priljubljenost določene franšize sama po sebi ni dovolj močno zagotovilo za dober film.