Britanska socialna drama County Lines se dotika enega od zamolčanih poglavij sveta preprodaje mamil; county lines je namreč izraz za prav poseben postopek razpečevanja drog, v katerega so vpleteni naivni mladoletni dilerji, ki neopazno potujejo po urbanih področjih in podeželju, seveda z visoko mero tveganja in toliko skromnejšim dobičkom. Eden od teh je tudi 14 – letni Tyler, ki odrašča v revnem predelu Londona skupaj s svojo mamo čistilko in mlajšo sestro, v šoli pa je obravnavan kot “problematični mulc”, ki ne neprestanoma zapleta v prepire z vrstniki in osebjem. Ko mama izgubi službo in družina ostane brez denarja za preživetje, se Tyler odloči za tvegan podvig; postane preprodajalec mamil za lokalnega kriminalca Simona, kar mu sprva prinese željeni zaslužek, toda ne mine dolgo, ko njegov nov način življenja zaide v nevarno smer. County Lines ni tipičen britanski gangsterski film, pravzaprav bi bila takšna oznaka krivična, saj se režiser in scenarist Henry Blake bolj kot s portretom kriminalnega podzemlja ukvarja s hkrati grobo kot tudi intimno karakterno dramo o razklanih družinskih odnosih in težavni osebnostni rasti fanta, ki mora – malce po lastni krivdi kot tudi krivdi okolja, v katerem živim – prehitro odrasti in spoznati, da je zgolj nepomembne številka v sistemu, v hierarhiji številnih enako naivnih in obupanih mladoletnih dilerjev, ki vsakodnevno tvegajo svoja življenja za drobiž. Četudi je Blakov naturalistični pristop dobrodošel, obravnavanje omenjene problematike pa prav tako pomembno (življenja mladoletnih dilerjev velja za eno od t.i. “tabu tem” britanske družbe), se zdi, da se County Lines vedno sprehaja zgolj po površju in pušča preveč stvari nedorečenih, da bi lahko kot celota pustil boljši vtis. Odlične igralske predstave, prepričljiva vzdušna atmosfera umazanih londonskih slumov in surovi britanski realizem so vsekakor dovolj močni aduti za ogled filma, pa vendar se zdi, da Blake v svoji osredotočenosti na prikaz težavne dinamike družine glavnega junaka in njegovega vzpona med dilerje, ni ravno uspešen, saj tako en kot drugi del zgodbe ostaneta zgolj napol razvita. A po drugi strani je dovolj že to, da se o omenjeni problematiki jasno in glasno spregovori, pa četudi vse ostane zgolj pri površinskih analizah.
