Genocid nad palestinskim prebivalstvom je v zadnjih letih postal preveč očiten, da bi ga zahodni svet lahko še ignoriral, opravičeval ali v tej zgodbi Izrael predstavil kot branitelja demokracije. Tunizijska filmarka Kaouther Ben Hania z napol dokumentarno dramo The Voice of Hind Rajab na subtilen in hkrati udaren način prav tako cilja, da je časa za iskanje izgovorov že zdavnaj zmanjkalo, vsaj v primeru tragične smrti 6 – letne palestinske deklice Hind Rajab, ki je umrla 29. januarja 2024 med izraelskim obleganjem Gaze, ujeta v stričevem uničenem avtomobilu in popolnoma sama, obkrožena s trupli ubitih družinskih članov. Pričujoči film se osredotoča na prikaz napete in čustvene drame pripadnikov palestinskega Rdečega križa, ki izsledijo dekličin klic in skušajo karseda hitro na prizorišče napada poslati medicinsko pomoč. Filmi, katerega osrednji motiv je smrt otroka sredi vojne vihre, se nehote vedno znajdejo pred izzivom, da zgodba, katero bi radi povedali, ne bi zašla v vode naivnega sentimentalizma, nadležnega politiziranja ali nesramne ekspolotacije, toda Ben Hanijeva se spretno izogne vsem zastavljenim pastem in dostavi sporočilno močno in pretresljivo tekmo s časom, ki ohranja visoko mero napetosti, pa četudi je gledalcem že znano, kako se je Hindijeva zgodba žal končala. The Voice of Hind Rajab se prav tako lahko pohvali z avtentičnostjo dogajanja, saj režiserka uporabi resnične posnetke klicev umorjene deklice, kar bi v marsikaterem primeru lahko bilo problematično, toda tokrat je ta tvegana poteza izpeljana z idealno kombinacijo srhljivosti in profesionalnosti, za piko na i pa je režiserki na pomoč tudi izvrstna igralska zasedba, ki gledalca še bolj potegne v dogajanje. The Voice of Hind Rajab je neprijeten in pretresljiv film, vendar pa lahko obstaja zgolj na tak način; resnična zgodba Rajabijeve mora služiti kot glasen opomnik o nesmiselnosti in absurdnosti genocida, katerega zahod žal še vedno preveč tolerantno spremlja.

Ko prvič uzremo glavnega junaka minimalistične drame Taste of Cherry iranskega režiserja in scenarista Abbasa Kiarostamija, se ta nahaja tam, kjer ga bomo spremljali večino filma; v avtomobilu med vožnjo po ulicah Teherana. Badii (Homayuon Ershadi) je možakar srednjih let, ki se pripravlja na zadnji dan v svojem življenju; ob nastopu večera bo storil samomor in legel v grob, ki si ga je že izkopal pod drevesom na odmaknjenem hribu zunaj mesta, potrebuje pa nekoga, ki bi naslednje jutro prišel na omenjeni kraj in zakopal njegovo truplo. Film spremlja Badiija, ki srečuje potencialne kandidate za opravljeno delo, med drugim mladega vojaka, duhovnika iz bližnjega semenišča ter idealističnega muzejskega uslužbenca, ki je v preteklosti prav tako želel storiti samomor. Taste of Cherry je film, ki predstavlja prelomonico v zgodovini iranske sedme umetnosti, saj je postal prvi iranski film, ki je prejel prestižno zlato palmo na tedanjem filmskem festivalu v Cannesu, hkrati pa se je uvrstil med vrhunce modernega filmskega minimalizma, katerega ne poganjata zgodba ali dramatično ozračje, ampa drobna in navidez nepomembna vsakdanjost, ki v sebi skriva neskončen vir poetičnosti ter tematsko presega meje vzhodnega sveta oz. kulture. Drugače povedano; gre za film, ki subtilno in poglobljeno odpira univerzalne teme eksistencializma v sodobnem svetu, ki se pogosto napaja z izgubo nesmisla. Kiarostamijev film je zaznamovan z dolgimi kadri, skoraj popolno odsotnostjo glasbe, preprostimi, vendar čudovitimi širokimi plani iranske narave, pristnimi naturalističnimi dialogi, nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi (to je najbolj razvidno v zelo kriptičnem epilogu) ter ustrezno počasnim tempom, ki dogajanje postavi na rob pristne filmske meditacije. Seveda pa srce filma predstavlja fenomenalno zadržana igralska predstava Ershadija, ki navkljub temu, da o njegovem liku ne izvemo skoraj ničesar, s svojo močno obrazno mimiko izrazi vse, kar prikazana zgodba potrebuje. Taste of Cherry je brezčasna poetična mojstrovina, ki pove s tišino več kot neskončna poplava besed.