Posneti film, ki spregovori o tegobah oz. vsakdanjiku predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, je dandanes dvorezen meč, še posebej pri čezlužni filmski industriji, ki se teh tematik loteva z neiskreno pokroviteljsko držo in površinskostjo, ki istospolno usmerjenim ne dodeli nobene druge identitete kot zgolj to, da so istospolno usmerjeni. Zato je toliko bolj pohvalno, da se med t.i. indie produkcijo najdejo filmarji, ki jih vodi iskrena želja po pristni in nevsiljivi obravnavi omenjene tematike. Mednje spada tudi duhovita mladinska drama Tahara režiserke Olivie Pierce, ki se odvije v roku enega dne v prostorih judovske srednje šole, katero pretrese samomor ene od dijakinj; film se začne na pogrebnem obredu (od tod tudi izvira naslov filma, ki je oznaka za ritualno pripravo trupla za judovski pogreb) in predstavi najboljši prijateljici Carrie in Hannah, ki vsaka na svoj način doživljata tragedijo dekleta, ki sta jo zgolj bežno poznali. Hannah skuša omrežiti njenega bivšega fanta Tristana, medtem ko Carrie – podobno kot tudi pokojna dijakinja – v sebi čuva svoja lezbična nagnenja do najboljše prijateljice. Tekom turobnega dne se odprejo klopčiči zapletenih usod mladih in izgubljenih ljudi, kar vodi do nemalo dramatičnih kot tudi komičnih zapletov. Navkljub tragičnemu zapletu je Tahara navdihujoč film, ki se ponaša s toplim humorjem ter odrezavimi dialogi, Piercova pa na boleče iskren kot tudi občutljiv načini predstavi tegobe mladih ljudi, ki so se mnogo prezgodaj prisiljeni soočiti z občutki minljivosti. Edina težava filma je, da je nekoliko prekratek in da ustvari tako življenjske, zanimive in simpatično ranljive like, da bi z njimi z lahkoto preživeli še dodatne pol ure in bili s tem deležni razrešitve nastalega konflikta. Zunaj tega pa je Tahara odlično odigrana, domiselno zrežirana in zmontirana ter predvsem iskrena filmska meditacija o prijateljstvu, izdaji in ljubezni.