Tako kot vsaka umetnost tudi gledališča predstavlja prav poseben in posledično zanimiv svet, ki je hkrati tudi eden od najstarejših na svetu. In verjetno ima tudi vsakdo, ki je kdaj delal v gledališču in se pripravljal na izvedbo predstave, svoj delež duhovitih in odštekanih zgodb, ki kar kličejo po tem, da bi jih izdali širši javnosti. To je tudi eden od ciljev komične drame Theater Camp, ki v ospredje postavi gledališki poletni kamp v lasti veteranske gledališčnice Joan Rubinsky, ki iznenada pade v komo, zato vodenje kampa prevzame njen sin Troy, za katerega pa se izkaže, da ni povsem kos zahtevni nalogi, še posebej, ko ugotovi, da gledališču grozi zaprtje. Za še večjo zmedo pa poskrbijo ekscentrični gledališki inštruktorji, ki mlade igralce pripravlja na uprizoritev muzikala o Joaninem življenju. Film režiserjev Molly Gordon in Nicka Liebermana poskuša z enako mero smeha kot tudi čustev prikazati ne zgolj ozadja napornih priprav na ambiciozni muzikal, od katerega je odvisna prihodnost Joaninega gledališča, ampak hkrati tudi izpostaviti posebno moč, ki jo gledališka umetnost prenaša med generacijami. Potenciala za dobro komedijo je torej več kot dovolj, vendar pa tega Theater Camp žal ne izkoristi in tako ostane napol skuhana in nedodelana kombinacija različnih idej, ki pa nikoli ne pridejo do izraza. Zatakne se že pri samem formatu filma; ta se sprva odvija kot komični kvazidokumentarec v stilu This is Spinal Tap!, vendar pa film potem ta pristop iz ne povsem jasnih razlogov opusti in ubere pot bolj tradicionalno posnetega filma. Toda ta bizarna odločitev niti ni tako problematična kot spoznanje, da Thater Camp o gledališču oz. njegovem ozadju pove in pokaže sila malo, saj se bistveno več ukvarja s serviranjem klišejskih zapletov, površinskih likov, o katerih ne izvemo skoraj nič (še posebej o otroških igralcih, ki v filmu zgolj statirajo) ter neuspešnih poskusov humorja, ki večinoma brcnejo v temo. In to je verjetno največji “zločin” pričujočega filma; da ni niti malo smešen in namesto smeha za seboj pušča mučno tišino. Theater Camp je v bistvu žalosten film; žalosten zato, ker bi lahko bil mnogo boljši kot je.
