13. novembra 1990 se je v majhnem obmorskem mestu Aramoana na Novi Zelandiji zgodil eden najhujših pokolov v zgodovini države; David Gray, 33 – letni duševno neuravnovešeni in brezposelni navdušenec nad orožjem, je v večernih urah krenil na strelski pohod, ki je vzel življenja trinajstim osebam, med katerimi sta bili najmlajši stari komaj pet let. Lokalne oblasti so nemudoma sprožile lov za storilcem in ga zaustavile šele naslednji dan v strelskem obračunu, masaker pa je globoko travmatiziral novozelandsko družbo in celo prispeval k spremembi zakona o bolj učinkovitem nadzoru nad prodajo orožja. Zato je lažje razumeti, zakaj lokalna javnost ni bila navdušena ob najavi snemanja filmske rekonstrukcije tragedije Out of the Blue, saj filmi s tako občutljivo tematiko pogosto zapadejo v nesramno eksplotacijo in ceneni senzacionalizem, hkrati pa po nepotrebnem odpirajo komaj zaceljene rane vseh prizadetih v tragediji. S tega vidika film režiserja in scenarista Roberta Sarkiesa ni posebej problematičen, saj poleg srhljivo avtentične rekonstrucije pokola v prvi vrsti gradi ganljiv spomenik pogumu policistov in civilistov, ki so v najtežjih trenutkih stopili skupaj in preprečili še več nepotrebnega prelivanja krvi. Odlične naturalistične igralske predstave, skoraj popolna odsotnost glasbe in dokumentarističen pristop so glavni aduti pričujočega filma, ki ga ne zanima izvor zla, ampak predvsem posledice njegovega obstoja; film tako ne ponudi konkretnih odgovorov o motivih za Grayjeve sprevržene zločine, temveč zgolj beleži dogodke iz usodnega dne, hkrati pa venomer lovi kontrast med brutalnim nasiljem in idilčno novezelandsko obmorsko naravo. Odsotnost komentarja ali odgovorov bo (če smo pošteni, delno upravičeno) zmotila nekatere gledalce, spet drugi pa bodo v filmu videli nepotrebno odpiranje poglavja novozelandske zgodovine, ki bi ga mnogi radi pozabili. Out of the Blue je nekoliko površinski, vendar še vedno vzdušen, napet in emocionalen prikaz tragedije, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti.