Zadnje desetletje ni najbolj naklonjeno filmskih adaptacijam literarne zapuščine Brama Stokerja in še posebej njegovega najbolj legendarnega lika, vampirskega grofa Drakule, ki nikakor ne uspe (več) pritegniti pozornosti širšega občinstva. Studio Universal je že leta 2014 poskušal zagnati svoje t.i. vesolje klasičnih pošastih z grozljivko Dracula Untold, ki pa je neslavno pogorela, letos pa je isti studio poskusil znova, tokrat s filmom The Last Voyage of the Demeter, ki se ponaša z zanimivim konceptom. Film namreč ni direktna adaptacija Stokerjevega znamenitega romana, ampak si za vsebinsko izhodišče vzame zgolj sedmo poglavje v knjigi, ki predstavlja dnevniški zapis kapitana trgovske ladje Demeter, s katero je grof Drakula uspel pripluti iz rodne Romunije v London. Film tako prikaže usodo posadko ladje, ki med pogostimi nočnimi neurji postane tarča vampirske pošasti, ki živi v enem od številnih zabojnikov v podpalubju. Film režiserja Andreja Ovredala (ta se je med drugim proslavil z duhovito avanturo The Troll Hunter) je bil deležen mešanih kritik, občinstvo pa ga je v času fenomena Barbenheimmer množično prezrlo, kar je velika škoda, če že ne kar krivica; The Last Voyage of the Demeter je namreč sila vzdušna starošolska grozljivka, ki bolj kot na konstantno akcijo in prenasičenost s posebnimi učinki prisega na mračno atmosfero, močan suspenz ter počasen tempo, ki potrpežljive gledalce nagradi z bolj “akcijskim” finalnim obračunom. Poleg dobrega vzdušja film preseneti tudi z dobro razvitimi liki (izstopata predvsem Corey Hawkins kot dobrosrčni zdravnik Clemens in Aisling Franciosi kot Drakulina “žrtvena muza” Anna), nekaterimi učinkovitimi prizori strašenja ter odlično izkoriščeno klavstrofobično naravo prizorišča ladje. Ravno zaradi teh močnih plati gledalca ne bodo preveč zmotile nekatere vsebinske nelogičnosti, razvlečenost v zadnjih tretjini in občasno zatekanje k žanrskim klišejem. Resnično je škoda, da je grozljivka The Last Voyage of the Demeter postregla s tako klavrnim finančnim izplenom, saj gre za dober primer filma, ki svoje napake opraviči z dejstvom, da je bil narejen z ogromno mero ljubezni in spoštovanja do Stokerja in njegove bogate literarne zapuščine.
