Do začetka 60. let je bil Alfred Hitchcock že dodobra uveljavljen filmski mojster, vendar pa ni nihče pričakoval, da se njegova kariera pripravlja na nov vzpon, ki je bil sprva obravnavan kot recept za katastrofo. Hitchcock se je namreč odločil posneti film Psycho, ki temelji na istoimenskem romanu Roberta Blocha in spregovori o introvertiranem, čudaškem in ekscentričnem lastniku obcestnega motela Normanu Batesu (Anthony Perkins), ki pod fasado sramežljivega, a hkrati ustrežljivega mladeniča skriva obraz psihopatskega morilca, ki preži na mlada dekleta in z njihovimi brutalnimi umori poteši potlačeno seksualno poželenje. Verjetno je že iz okvirne vsebine jasno, zakaj je Hitchcockova klasika ob izidu dvigovala ogromno prahu; konzervativna 60. leta niso bila pripravljena na odvratno zgodbo, ki delno temelji na umorih resničnega serijskega morilca Eda Geina in se brezsramno spusti v najtemnejše predele človekove podzavesti ter med drugim širšemu občinstvu predstavi koncepte Ojdipovega kompleksa oz. pretirane moške navezanosti na mater in kako lahko ta včasih pripelje do uničujočih posledic. In četudi mnogi Psycho uvrščajo med pradeda žanra grozljivk, imenovanega “slasher”, je film vse prej kot eksplotacijska klavnica s hektolitri krvi (predvsem zato, ker cenzura tedaj teh ekscesov ni dovoljevala), temveč prefinjena in suspenza polna psihološka srhljivka, ki s Hitchcockovo mojstrsko režijo, inovativnimi kadri, presunljivim grajenjem temačne atmosfere ter nepozabno glasbo gledalca drži v napetosti tudi po več kot 60. letih. Seveda ob tem ne smemo zanemariti odličnih igralskih predstav, drznih odločitev (npr. da glavna igralka Janet Leigh v bistvu umre že nekje na polovici filma, kar je bilo za tedanje čase nekaj nezaslišanega) in dejstva, da je Psycho tlakoval pot sodobnim grozljivkam. Klasika, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.