Zgodba je vsem poznana; izgubljeni mladenič z obupno frizuro in brez prihodnosti sreča odštekano punco, ki mu ponudi priložnost za boljše življenje. Tako se začne in večino časa odvija romantična črna komedija Marmelade; Baron, obsojen na življenje v dolgočasnem mesecu z enim semaforjem in brez varnostnikov v banki, povrhu tega pa še mora skrbeti za svojo hudo bolno mater, po naključju sreča mlado odpadnico Marmelade, katero preganjajo mučni spomini na odraščanje v rejniškem domu. Med dvojico nemudoma preskoči iskra, vendar časa za romantiko ni na pretek, saj Marmelade v želji po boljšem življenju za oba sklene oropati banko, to pa je šele začetek zamotane, duhovite in ponekod absurdne zgodbe, ki jo servira nepopoln, vendar elegantni režijski prvenec Keira O’Donnella. Film spretno prepleta elemente črne komedije, romance in neo-noir kriminalke, hkrati pa se z užitku predaja igranju z gledalčevimi pričakovanji, kar je najbolj izrazito v zadnji tretjini, ki kopiči eno presenečenje za drugim. O’Donnell z živahnim tempom, močnim suspenzom, dobrim smislom za humor in odličnimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Joe Keery in Camila Morrone v glavnih vlogah) uspešno pilotira komedijo zmešnjav, pa četudi se ob tem ne uspe docela izogniti žanrskim klišejem in splošni predvidljivosti. Slednja se sicer v zadnje četrt ure umakne absurdnem preobratu, ki bo gledalce najverjetneje močno razdelil; nekaterim se bo zdel kot dekonstrukcija žanra roparskih klasik tipa Bonnie & Clyde, spet druge pa bodo motili za lase privlečeni razpleti in vsebinske luknje. Navkljub temu pa ima Marmelade dovolj adutov, da bo gledalec v filmu užival, le če pri tem spusti možgane, da ostanejo na paši.