Filmi, ki se poglabljajo v ozadje zlovešče urbane legende o t.i. snuff filmih (posnetki resničnih umorov, ki se prodajajo na črnem trgu), ponavadi zelo hitro zatavajo v vode brezdušne in dolgočasne pornografije mučenja, gnusa in kri. Grozljivka Vacancy je s tega vidika nekoliko drugačna, saj je bolj kot klasični ekskplotaciji slasher strukturiran kot napet psihološki triler, ki se na vsakem koraku klanja zapuščini Alfreda Hitchcocka. Film se ponaša z zelo preprostim zapletom; sprtima zakoncem Davidu in Amy, ki sta tik pred ločitvijo, se neke noči pokvari avtomobil, zato se po pomoč zatečeta v bližnji obcestni motel, kjer med čakanjem na pomoč najameta sobo. Tu pa se njuna mora šele dobro začne, saj se izkaže, da se motel preživlja s snemanjem posnetkov brutalnih umorov stanovalcev, ki jih izvrši skupina najetih zamaskiranih napadalcev. Kot je že razvidno, je glavna odlika filma Vacancy ta, da ne ubere preverjene moti šokiranja gledalca s prizori ekscesnega nasilja, ampak daje mnogo več poudarka na počasnem razvoju zgodbe, temačni atmosferi ter suspenzu, ki ne pojenja skozi dobih 80. minut, kolikor film traja. In kot napeti triler je Vacancy zelo uspešen, saj kompetentno sledi vsem žanrskim pravilom in navkljub formulaičnosti ostaja venomer napet in dramatičen. Filmu se bolj zalomi pri razvoju likov, ki niso pretirano zanimivi, čeprav je Kate Beckinsale kot Amy v odlični formi, medtem ko njen soigralec Luke Wilson deluje rahlo nezainteresirano (menda je bil takšen tudi tekom snemanja), kar vodi do pomanjkanja kemije med glavnima igralcema. Film se prav tako ne poglablja v ozadje trgovine s snuff posnetki in ne posreduje nobenega konkretnega družbenega komentarja, zato ga je treba jemati zgolj kot vzorno žanrsko zabavo za preganjane dolgčasa. In včasih gledalci ne potrebujemo več kot to.