Erotični triler je eden najbolj zahtevnih, vendar pa hkrati najbolj podcenjenih žanrov, ki mu pogosto prisodijo oznake ceneno, vulgarno in eksplotacijsko. In četudi drži, da smo bili v zadnjem desetletju priča mnogim ponesrečenim poskusom oživitve suspenza in erotike na velikem platnu (npr. s trilogijo 50 Shades of Grey), se omenjeni žanr počasi vrača v filmski mainstream, kar v današnjem času puritanskega moraliziranja in osladne politične korektnosti še kako potrebujemo. Babygirl, najnovejši celovečerec nizozemske filmarke Haline Reijn, ki se je pred leti izpostavila s komičnim slasherjem Bodies, Bodies, Bodies, je film, za katerega upamo, da ga bomo večkrat uzrli na velikih platnih; žgečkljiv, pohoten in provokativen erotični triler za odrasle, ki na premeten način analizira igre moči med spoloma ter ceno obsedenosti v kompleksnih odnosih. Film ima za erotične trilerje predvidljiv zaplet; Romy (Nicole Kidman) je izvršna direktorica uspešnega podjetja, ki se spusti v razmerje z mnogo mlajšim pripravnikom (Harris Dickinson) in s tem ogrozi tako svojo kariero kot tudi družino. Reijinova osrednji konflikt začini s subtilnim raziskovanjem psiholoških igric med osrednjima likoma, kar ji uspe še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Kidmanove in Dickinsona, med katerima vlada neustavljiva kemija, še bolj presenetljivo pa je to, da je v filmu zelo malo dejanske golote, a je kljub temu napolnjen z močno erotično energijo, katero bi ji zavidal marsikateri pornografski izdelek. Babygirl bi se sicer lahko odpovedal nekaterim preverjenim vzorcem, vendar pa je hkrati dovolj provokativen in vroč film, ki ne bo razočaral oboževalcev žgečkljivega in napetega.