“Materinstvo je prasica!” Te besede izreče nekdanja umetnica, ki po rojstvu sina obesi svojo obetavno kariero na klin sprejme bistveno bolj zahtevno vlogo v življenju; vlogo matere, ki mora kuhati, prati, likati, čistiti in povrhu tega še skrbeti za otroka, ki je poln energije in kot tak iz dneva v dan bolj nadležen. Zato ni presenetljivo, da se materina jeza in frustracije postopoma materializirajo skozi njeno preobrazbo v psico, kjer se lahko brez slabe vesti prepusti nagonom “divje” živali in vsaj za nekaj ur ignorira vsa napisana družbena pravila. Satirična srhljivka Nightbitch, posneta po istoimenskem romanu Rachel Yoder, je pikra in hudomušno iskrena demistifikacija materinstva, ki zabava s svojim osvežujočo kombinacijo črnega humorja in (sicer zelo omiljenega) gravža, navkljub odštekanosti pa servira ogromno zoprnih življenjskih situacij, ki bodo še kako domače vsaki zafrustrirani novopečeni mamici. Režiserka in scenaristka Marielle Heller dobro povzame bistvo kompleksnega romana in ga servira gledalcu s pomočjo fenomenalne igralske predstave večno očarljive Amy Adams, ki perfektno lovi ravnotežje med nevrotičnostjo matere na robu živčnega zloma in podivjane živalske “prasice”, ki koplje po vrtovih in glasno laja na tiste, ki ji grejo na živce. Katerakoli druga igralka takšni zahtevni nalogi ne bi bila kos, toda Adamsova svojo nalogo opravi z odliko in drži film pokonci tudi v šibkejših trenutkih, ki jih sicer ni malo. Nightbitch je kot celota duhovita groteska z močnim družbenim komentarjem, vendar pa filmu nekaj preglavic povzroča nekonsistentno preskakovanje med komičnim in srhljivim; zdi se, da režiserko bolj zanima prvo kot drugo, kar zna pripeljati do negodovanja tistih, ki od filma pričakujejo tako smeh kot tudi strah. Nightbitch ni popoln film in bi si zaslužil nekoliko več poglobljenosti, vendar pa je na srečo dovolj duhovit in oster, da bo ohranil gledalčevo pozornost.