Gledanje filmov, katerih identiteta oz. rdeča nit ni povsem jasna, zna biti frustrirajoče, vendar po drugi strani tudi razburljivo, še posebej, če je film napolnjen z dovolj fascinantnimi čudaškostmi, ki gledalca vzpodbudijo k tehtnejšemu premiku malih sivih celic. Na ta trik najverjetneje cilja tudi psihološki triler Holland, ki se oklepa skoraj distopničnega realizma in nejasnih preskokov med sanjavo bizarnostjo ter srhljivo vsakdanjostjo ženske, “ujete” v navidez popolni svet naslovnega ameriškega mesteca. Ta ženska je Nancy (Nicole Kidman), vzorna učiteljica, ki je srečno poročena z okulistom Fredom, ki pa je zaradi službenih obveznosti pogosto zdoma. Moževa odsotnost na neki točki postane tako očitna, da Nancy podvomi v njegovo zvestobo in ga začne s pomočjo službenega kolega zasledovati, dokler ne trči ob strašljivo odkritje. Holland je drugi celovečerec ameriške režiserke in scenaristke Mimi Cave, ki je že s prvencem, komično grozljivko Fresh dokazala, da ima zanimiv čut za prepletanje žanrskih klišejev z močnim družbenim komentarjem, zato se zdi, da ji je pričujoči film več kot pisan na kožo, kar delno dokaže s sila posrečeno izbiro Kidmanove v glavni vlogi, ki zasije z neverjetno prezenco, nekaterimi všečnimi surrealnimi vložki ter fascinantno nejasno fabulo, ki sprva ponuja ogromno potenciala. Navkljub temu pa je Holland filmski ekvivalent letala privlačnega videza, ki mu tik pred poletom v nebo začne zmanjkovati goriva; Cavina režija je vsekakor samozavestna in ambiciozna, vendar pa ji to ne pomaga veliko, če še sama ne ve, kaj bi s filmom rada dosegla; gledalci smo tako priča nerodnemu preskakovanju med satiro, psihološko dramo in slasherjem, povečini nedodelanim likom, dolgočasnemu končnemu preobratu, ki je prav tako nedodelan ter obupni razvlečenosti, ko se film preprosto ne želi končati. Holland je tako film, ki obljublja veliko, na koncu pa ne dostavi skoraj ničesar zanimivega, zgolj vprašanje o tem, čemu točno je bil gledalec priča.