Vstop v sanje oz. kraja sanj predstavlja enega od osrednjih motivov Nolanove moderne klasike Inception, v kateri smo spremljali profesionalnega tatu, ki se je zmožen infiltrirati v posameznikove sanje in iz njih izbrskati občutljive osebne podatke. Nolanova vizija sanj je bila hierarhična oz. razdeljena v posamezne stopnje, ki so poglabljale človekovo podzavest in s tem postale bolj ranljive za psihološke vdore vsiljivcev. Nekaj let pred omenjenim filmom se je s podobnim konceptom ukvarjala tudi anima Paprika, posneta po istoimenskem ZF romanu Yasutake Tsutsuija, ki pa je ubrala bistveno bolj abstrakten pristop do analize človekovih sanj, pri tem pa ohranila nekaj tehnološkega ozadja; dogajanje filma je namreč postavljeno v bližnjo prihodnost, kjer izum naprave DC Mini omogoča posameznikov vstop v sanje nekoga drugega, katere lahko tudi aktivno spreminja. Ko se v sanjah ljudi začne pojavljati t.i. sanjski teroristi, ki ukrade napravo in z njo povzroči epidemijo nočnih mor po celem mestu, se skupina znanstvenikov požene na lov za njim, pridruži pa se jim še skrivnostna psihologinja Paprika, sicer sanjska različica ambiciozne znanstvenice Atsuko Chiba. Paprika je zaznamovan s čudovito surrealno animacijo, ki film ponese v območje čiste abstrakcije, kjer je meja med sanjami in resninostjo popolnoma zabrisana in temu primerno je tudi okvirna zgodba večino časa sila enigmatična in namerno nejasna. Režiser in scenarist Satoshi Kon se tokrat kreativno spusti iz vajeti ter ustvari film, ki bi lahko bil produkt nezavednega oz. nečesa, kar ni nujno logično ali namenjenu konvencionalnemu razmisleku. Večplastna zgodba, odbiti liki, poglobljena filozofska seciranja univerzalnih tem kraje identitete in človekove zasebnosti so glavni aduti moderne japonske filmske klasike, ki pa zaradi svoje neobičajne strukture in močne abstrakcije lahko predstavlja prehud zalogaj za tiste, ki bi si želeli bolj konvencionalne gledalske izkušnje. Za to pa obstaja Inception.