Integracija priseljencev v novo okolje je ena od (mnogih) tem, ki razdvajajo Slovence, še posebej zaradi tega, ker sta v tovrstnih debatah najbolj glasna dva nasprotno ekstremna pola; na eni strani tisti, ki od priseljencev zahtevajo, da se odpovejo svoji kulturi, jeziku in navadam in postanejo “reprogramirani” Slovenci, na drugi strani pa tisti, ki koncept integracije zavijajo v vato čustvene manipulacije in zagovarjajo mnenje, da je “breme” omenjenega procesa v domeni države in pristojnih institucij. Dejstvo pa je naslednje; uspešna integracija je obojestranski proces, kjer vsak prispeva k dobrim rezultatom in celovečerni dokumentarec Novi sošolci je lep primer takšne uspešne prakse. Film v režiji Tonija Cahunka sledi štirim otrokom albanskih priseljencev skozi težavno osnovnošolsko obdobje, ko se morajo soočiti z novim okoljem, zahtevnostjo slovenskega jezika in drugimi ovirami kot to stereotipi, predsodki in strah širše družbe pred “drugačnostjo”. Dokumentarec vključuje vse elemente, ki bi iz zgodbe o otrocih priseljencev ustvaril solzavo in za lase privlečeno moralko, vendar temu na srečo ni tako; Novi sošolci je sicer konvencionalen, vendar hkrati poglobljen, skrbno dodelan in bogato informativen film, ki uspešno razbije predsodke na več frontah; med drugim dokaže, da je uspešna integracija v novo okolje vsekakor možna, hkrati pa najde dovolj časa za izpostavljanje iznajdljivosti šol, ki so ob množičnem porastu priseljencev iz Kosova (pred desetimi leti jih je bilo v Sloveniji zgolj tisoč, danes pa kar petnajstkrat več) prisiljene improvizirati, saj jih šolski sistem prepogosto pušča na cedilu. Cahunkov film z ravno pravšnjo mero empatije pokrije izredno kompleksno tematiko, pri tem pa ostaja kritičen do obeh strani; do širšega okolja, ki priseljencem na daje pravih priložnosti in do (predvsem) staršev priseljencev, ki se pri vzgoji otrok prepogosto zatekajo v prostovoljno getoizacijo ter zavračajo stike z “novim svetom”. Novi sošolci je ganjiv, poučen in poglobljen dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak, še posebej tisti, ki so še vedno varno zaprti v svoj milni mehurček predsodkov in strahu pred drugačnostjo.
