Jacob Estes, ki je širši javnosti verjetno najbolj poznan po odlični mladinski drami Mean Creek, je abstraktno psihološko srhljivko He’s Watching posnel v celoti na svojem domu med pandemijo virusa Covid in ob pomoči svojih otrok Irisa in Lucasa, ki v filmu odigrata glavni vlogi. Okvirni zaplet je močno prilagojen tedaj aktualnemu dogajanju; Iris in Lucas sta brat in sestra, ki med izbruhom skrivnostne bolezni, ki prizadane samo odrasle, ostaneta doma popolnoma sama, medtem ko sta njuna starša (menda) v bolnišnici. Osama na dvojico ne deluje najbolje, še posebej, ko ta ugotovi, da ju nekdo ali nekaj opazuje in po hiši za seboj pušča predmete, ki so sestavni deli čudaškega rituala. Dnevi minevajo, brat in sestra pa vse težje prenašata čudaške stvari, zaradi katerih postane vse bolj napet tudi njun odnos. He’s Watching je zgleden primer eksperimentalnega filma, ki si sposodi klišejske elemente podžanra najdenih posnetkov in jim z vnašanjem abstrakcije, lynchevskega surrealizma in psihadeličnih vložkov doda nianso osvežitve in potrebne nepredvidljivosti. Končni rezultat je ambiciozen, naporen, nekonvencionalen in čudaški film, ki bo gledalce enako močno navdušil kot tudi zafrustriral, med slednjimi bodo verjetno tisti, ki od filma pričakujejo tipično mainstreamovsko grozljivko tipa Smile ali Saw. Ravno nasprotno; gre za film, ki prisega na nelinearno, namerno zmedeno in nefokusirano fabulo, čustveno odsotne igralske predstave ter epilog, ob katerem se boste najverjetneje vsi praskali po glavi. Film sicer ni povsem kos svojim ambicijam in trpi za razvlečenostjo, vendar pa He’s Watching ponudi dovolj zanimivih trenutkov, da bo navdušil žanrske gurmane.