Heresy predstavlja del antologijske serije Koolhoven presenteert iz leta 2024, ki je združila šest nizozemskih filmarjev s svojimi enournimi prispevki iz različnih podžanrov grozljivke. Režiser pričujočega filima Didier Konings se je več kot očitno želel pokloniti okultni folk srhljivki The Witch, sicer briljantnemu celovečernemu prvencu Roberta Eggersa; dogajanje je postavljeno v srednjeveško vasico, kjer mlado dekle po imenu Frieda (fenomenalno ekspersivna Anneke Sluitiers) poskuša neuspešno zanositi, kar posledično vpliva na odtujenost z njenim nepotrpežljivim možem. Ko jo eden od vaščanov poskuša posiliti, se ta pred njim zateče v bližnji gozd, v katerega pa ni nikomur dovoljeno vstopiti, saj naj bi po prepričanju vaščanov v njem domovale neznane temačne sile. Od te točke naprej se Freida znajde v krutem spopadu z lastnimi verskimi prepričanji, zavrto seksualnostjo ter dejstvom, da je lahko kot ženska v strogem patriarhalnem okolju hitro obsojena na smrt. Heresy se podobno kot že omenjena Eggersova uspešnica močno zanaša na temačno atmosfero in raziskovanje tematik okultnega, prepovedanih verovanj in vpliva ljudskih mraž na položaj ženske, od katere se pričakuje zgolj to, da rojeva in skrbi za otroke. S tega vidika je film dokaj uspešen; temačna srednjeveška atmosfera je fenomenalna, igralske predstave prepričljive, feministični komentar o težavnem položaju žensk, ki se soočajo z lastno drugačnostjo, pa je prav tako subtilen in ne preveč dramatiziran. A kot že rečeno; vpliv Eggersovega stila (vzdušja pokvari tudi zatekanje k nekoliko cenenim posebnim učinkom) in (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo nekoliko nedodelano, sta preveč očitna kiksa, da bi Heresy lahko popolnoma štrlel iz povprečja. Navkljub tem napakam pa gre še vedno za dovolj močno in vzdušno folk grozljivko, ki bo zadovoljila apetite oboževalcev žanra.