Družina ostane za vedno – toda kaj se zgodi, če si potomec serijskega morilca? Na to morbidno in neprijetno vprašanje poskuša odgovoriti francoski šoker Megalomaniac, sicer tudi veliki zmagovalec letošnjega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina. Psihološka srhljivka je delno povzeta po grozovitih dejanjih resničnega serijskega morilca Mesarja iz Bonsa, ki je med letoma 1996 in 1997 ustrahoval prebivalce belgijskega mesta Bons. Pa vendar je fokus filma režiserja in scenarista Karima Quelhaja nekje drugje; v prikazu življenja njegovih otrok, Marthe in Felixa, ki v dobi odraslosti živita družbeno izolirana v razpadajoči podeželski vili. Medtem ko je Felix podlegel otroškim travmam in morilskim impulzom ter krenil po očetovih zločinskih sledeh, Martha navkljub mnogim psihičnim težavam in strahovom uspe najti službo čistilke. Toda stvari se zapletejo, ko Martho sodelavci v službi redno nadlegujejo in celo posiljujejo, kar pripelje do tragičnih posledic. Megalomaniac je tipičen predstavnik t.i. francoskega vala ekstremnega filma; srhljivo in pogosto klavstrofobično vzdušje se dopolnjuje s prizori eksplicitnega nasilja ter nesramežljivimi prikazi tabu tematik kot so posilstvo, incest in sodomija, za piko na i pa sta tu še čudovito temačna fotografija in srhljivo dobra glasbega podlaga. Pa vendar pričujoči film ni zgolj praznoglav šok; pod plastjo gravža in nasilja se namreč skriva edinstvena filmska izkušnja, ki na subtilen in prefinjen način servira brutalno kritiko patriarhalnega terorja in kako ta vpliva na psihično (ne)stabilnost ranljive ženske, ki ne more ubežati lastni preteklosti. Srčika filma, ki se skriva v zapleteni protagonistki Marthi, predstavlja vrhunsko ekspresivna igra Eline Schumacher, zaradi česar gledalec do lika – navkljub zavrženim odločitvam – vzpostavi določeno mero sočutja, nič slabši pa ni Benjamin Ramon kot skoraj vampirski Felix. Megalomaniac je enako zastrašujoč kot tudi čudovito morbiden film, ki znova dokaže, da so francoski ekstremni filmi še vedno nepremagljiva umetniška sila.

Nemški režiser turškega rodu Fatih Akim se je v svoji dolgoletni karieri lotil številnih žanrov; od romantičnih komedij, socialnih dram pa vse do glasbenih dokumentarcev. S svojim najnovejšim filmom, biografsko grozljivo dramo The Golden Glove se predstavlja v najbolj temačni in neusmiljeno realistični luči doslej; Akim nas namreč popelje v umazano, depresivno in morbidno podzemlje mesta Hamburg in predstavi resnično zgodbo sprevrženega serijskega morilca Fritza Honke, ki je med letoma 1970 in 1975 umoril štiri ženske in dele njihovih trupel skril v svojem podstrešnem stanovanju. Glavnina filma se odvija na dveh lokacijah, ki so zaznamovale Honkin morilskih pohod; v njegovem umazanem stanovanju in v gostilni Zlata Rokavica (od tod tudi naslov filma), kjer je Honka prežal na svoje žrtve, ostarele prostitutke, ki so bile za preživetje pripravljene storiti marsikaj. Filmi o resničnih serijskih morilcih so vedno fascinantni kot tudi moralno zapleteni, saj je potrebno razgaliti resnični obraz morilca in morebiti pojasniti, kaj ga je pahnilo k sprevrženim dejanjem, obenem pa zavzeti trdno stališče, da navkljub “zunanjim” razlogom (zlorabe v otroštvu, nasilje, pornografski ekscesi) to ne opravičuje njegovih zločinov. Akim se temu spretno izogne in ubere bolj dokumentarističen pristop do prikaza Honkinih okrutnih umorov; namesto dolgoveznih razlag in moraliziranja je Akimov “junak” venomer prikazan kot žalostna kreatura, kateremu se gledalec prej posmehuje (k temu pripomore tudi subtilno vstavljen morbidni humor in celo nekaj fizične komedije) kot pa da bi do njega gojil sočutje. The Golden Glove tako ni običajen film o serijskem morilcu, ampak film o človeku, katerega odrešitve ni moč pričakovati, saj je ta že od samega začetka pogubljen. Film je ob izidu naletel na mešane kritike, kar je razumljivo, saj gre za precej okruten, neokusen in grotesken izdelek, toda to ne pomeni nič slabega. Pravzaprav je The Golden Glove s svojim umazano naturalističnim slogom in sapo jemajočo igralsko preobrazbo Jonasa Dasslerja v vlogi Honke verjetno eden bolj brutalno iskrenih portretov sprevrženega uma.