Possum, celovečerni prvenec britanskega televizijskega veterana Matthewa Holnessa, ki ga je zasnoval na podlagi lastne kratke zgodbe, je brez kančka dvoma eden najbolj bizarnih, morečih in tesnobnih filmov v zadnjih dvajsetih letih. Psihološka grozljivka v ospredje postavi travmatiziranega lutkarja (fenomenalni Sean Harris s sapo jemajočo ekspresivno prezenco), ki po nikoli docela pojasnjenem škandalu izgubi službo in se vrne v rodno mesto, kjer se je med drugim prisiljen soočiti s svojim odvratnim stricem, hkrati pa se želi znebiti groteskne lutke človeka s pajkovimi nogami, ki se vedno znova vrača k svojemu lastniku. Possum je film, ki izhaja iz Freudove predpostavke, da je posameznikovo dojemanje abstraktnih podob (v tem primeru je to pajkovska lutka) močno povezano z nepojasnjeno potlačeno travmo. Na tak način se tudi odvrti ta uro in pol dolga moreča, atmosferična, depresivna, tesnobna in morbidna drama, kjer groza izhaja iz človekove notranjosti oz. njegove nepripravljenosti, da bi se soočil z lastnimi demoni na zdrav način. Film se ne obremenjuje s konvencionalno pripovedno nitjo, pravzaprav je njegova zgodba dokaj preprosta, zato pa toliko več časa nameni ustvarjanju morečega vzdušja, kar je razvidno tudi preko mnogih podob skorajda postapokaliptičnega okolja, v katerem se glavni junak nahaja (glavnina filma se namreč odvija na osamljenih poljih, ostanih porušenih / požganih hiš in v notranjosti umazanih stanovanj), v že tako dodobra iznakaženo resničnost pa grobo vdirajo elementi surrealnega in grozljivega. Possum je močna luč upanja v žanru filmskih grozljivk, ki niso narejene po okusu širšega občinstva, ampak so zaznamovane z močnim artističnim občutkom, hkrati pa eleganten poklon Cronenbergovih klasikam kot sta The Fly in Scanners. Pod nobenim pogojem ne gre za film, ki bo pisan vsakomur na kožo, vendar je za zahtevnejša gledalca izredno unikatna in zastrašujoča izkušnja.

Ko vstopaš v svet filmov večnega provokatorja Gasparja Noeja, boš te zapustil (če je to sploh možno) bodisi silno navdušen ali pa ekstremno zagrenjen. Noejevi filmi so pogosto prav posebna izkušnja, ki nonšalantno razbijajo žanrske okvirje in jih postavljajo na glavo, hkrati pa na gledalca močno vplivajo ne zgolj z vizualnega, ampak tudi emocionalnega, večkrat celo podzavestnega vidika. Ta pristop ne bi mogel biti bolj očiten v njegovem najbolj ambicioznem, eksperimentalnem in bizarnem projektu kot je fantazijska art drama Enter The Void, ki gledalca seznani s t.i. izventelesno izkušnjo. Gre za položaj posameznika, ki nastopi tik po njegovi smrti in pred večnim odhodom v onostranstvo; v praksi to pomeni, da njegova duša zapusti telo in plava nad svetom živih, to pa mu omogoča avtorefleksijo življenj oz. vsega, kar je pustil za seboj. Tokrat to doleti preprodajalca mamil Oscarja, ki živi s svojo sestro Lindo v Tokiu in nekega večera med srečanjem z eno od rednih strank pade pod streli policije. Njegova duša nato zapusti telo in s ptičje perspektive spremlja dogajanje po smrti, ko Linda ne uspe preboleti bratove smrti in se zaplete v težavno razmerje z lastnikom nočnega kluba, v katerem dela kot plesalka in prostitutka. njegov najboljši prijatelj pa je na begu pred policijo. Med temi prizori se v zgodbo vrinejo tudi prebliski iz Oscarjeve preteklosti, še posebej močan fokus je na njegovem močno incestoidnem odnosu s sestro, Noe pa hkrati dostavi verjetno najbolj prepričljive posebne učinke, ki imitirajo občutek, ko je oseba pod vplivom močnih halicunogenih drog. Enter The Void je tako vizualna atraktivna, ambiciozna, z morečim surrealizmom in močno psihoanalitično noto obarvana izkušnja, ki vrhunsko ujame občutek ujetosti duše v stvarnem / materialnem svetu, vse pa je začinjeno z odlično glasbo, vrhunsko akrobacijo kamere, ki dobesedno plava po prostoru ter tesnobno atmosfero z neonskimi lučmi obsijanega podzemlja Tokija. Edino, kar film vztrajno ubija, je njegova pošastna dolžina skoraj treh uh, ki so žal povsem neupravičene; Noe se na več mestih prepušča pretirano repeticiji motivov in simbolov zgodbe, hkrati pa veliko prizorov po nepotrebnem razvleče do točke, ko se zdi, da je film bolj sam sebi v namen. Enter The Void tako ne spada med režiserjeve presežke, čeprav je vreden občudovanja že zaradi ambicij in unikatne izkušnje, ki jo uničuje zgolj epska dolžina.