Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Italijansko-ameriški pisatelj Andre Aciman (1951), širšemu bralstvu kakopak najbolj poznan po čudovitem ljubezenskem romanu Pokliči me po svojem imenu, je tiste vrste avtor, ki je uspel zgraditi (in ohraniti) ustvarjalni most med komercialno dostopno literaturo in globokim filozofskim pristopom do razumevanja obstoja človeka, še posebej v njegovem odnosu do narave, ki v Acimanovih cveti predvsem v poletnih mesecih. Nič drugače ni v njegovem zadnjem delu z naslovom Popolni dnevi, prvem delu načrtovane trilogije kratkih romanov, kjer zanj značilno lirično pripoved o večni ljubezni, hrepenenju in izgubi začini z elementi magičnega realizma. Osrednji lik romana je namreč skrivnostni Raul, šarmantni starejši možakar, ki se na italijanski Amfalfijski obali spoprijatelji s skupino nekdanjih študentov, ki zaradi okvare njihove jahte obtičijo v bližnjem razkošnem hotelu. Zelo hitro je razkrito, da Raul poseduje čudežne sposobnosti zdravljenja z roko in jasnovidnosti, obenem pa mu pozornost ukrade lepa Miranda, s katero ga druži globja čustvena vez iz daljne preteklosti.

Aciman s Popolnimi dnevi ustvari idilično in poetično literarno razglednico italijanski obali, ki je znova prisotna v vsem svojem sijočem in (dobesedno) nadnaravno lepem poletnem sijaju. Pričujoči roman namreč najbolj zasije v trenutkih, ko se okvirna zgodba ustavi in prepusti bralcu, da si spočije oči na čudovitih opisih ležernega obmorskega življenja, kjer se čas nenadoma ustavi in ponudi likom (in bralcem), da se zazrejo globoko vase in ob dobri hrani in pijači ustvarjajo duhovno retrospektivo svojih življenj. Aciman obenem koncept večne ljubezni, ki je tokrat imuna na prostor in čas, poveže z reinkarnacijo oz. špekulacijo, da človek v resnici živi več življenj, ki se na neki točki tudi medsebojno prepletajo. Zgodba romana tako ni zgolj lahkotna, ampak hkrati ambiciozna, kar je sicer pohvalno, pa četudi Aciman ni docela kos zastavljenim ambicijam; vključitev nadnaravnih elementov, ki povečini ostajajo nepojasnjeni, bi za nekatere gledalce znala biti moteča, še bolj pa bi jih znal zmotiti določen del zgodbe, ki razumevanje “ljubezen ne pozna meja” ponese na raven moralne vprašljivosti, ki bi jo Aciman lahko problematiziral, vendar temu ne namenja pozornosti.

Poetična in tenkočutna pripoved o blagoslovu in prekletstvu večne ljubezni.

Nekateri filmski igralci, ki so si kariero zgradili na nastopih v hollywoodskih blockbusterjih, se na neki točki odločijo izstopiti iz cone ugodja in seči po nečem, kar se ponaša z umetniško vrednostjo, ne pa toliko z uspehom v obliki nakopičenih bankovcev. Nekdanji profesionalni rokoborec Dwayne Johnson, bolj znan pod vzdevkom The Rock, je bil dolga leta tarča očitkov, da je s pojavljanjem v komercialnih uspešnicah in predvsem v kratkočasnih akcijskih filmih postal karikatura samega sebe in da ni zmožen igrati ničesar drugega kot zgolj samega sebe, kar ga je verjetno še bolj zmotiviralo za sprejetje glavne vloge v biografski športni drami The Smashing Machine. Film režiserja in scenarista Bennyja Safdieja spremlja življenje pionirja mešanih borilnih veščin Marka Kerra (1968), ki je v času legendarnih turnirjev UFC in PRIDE zaradi svoje izredne telesne pripravljenosti ter nepopustljivosti v ringu pustil močan pečat v zgodovini omenjene športne discipline, pa četudi se je zasebno soočal z težavami v razmerju s svojim dekletom Dawn (Emily Blunt) ter hudo zasvojenostjo z opiodi. Gledalec bo z olajšanjem zelo hitro ugotovil, da The Smashing Machine ni konvencionalna hollywoodska biografija, ki bi realizem podredila sentimentalnosti; Safdie s svojo mojstrsko režijo in močnim scenarijem brezhibno lovi ravnotežje med filmskostjo in resničnostjo, še bolj navdušujoča pa je struktura filma, ki ni namenjena zgolj kronološkemu beleženju dogodkov, ampak je njen fokus na psihološkem razvoju likov s poudarkom na Kerru, ki je sicer prikazan v empatični luči, vendar pa nikoli pretirano glorificiran. Za slednje se je treba zahvaliti tudi vrhunski predstavi Johnsona, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj “hrust za filme o hitrih avtomobilih” in uspe zajeti Kerrove občutke nadmoči v ringu kot tudi čustvene zlome, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, ki uspe zgodbo narediti še bolj čustveno in iskreno. The Smashing Machine zaradi svoje specifičnosti ne bo pogodu vsakemu gledalcu, vendar je po drugi strani to tudi njegova največja moč; filmska biografija, ki odseva grobost, toplino in iskrenost.