Za filmske kritike velja (delno resnična) anekdota, da gre za ljudi, ki ocenjujejo filme zgolj zato, ker jih sami niso sposobni ustvariti. Zato je toliko bolj fascinantno videti kritika, ki se vendarle opogumi in stopi za kamero, kot je to storil Chris Stuckmann, eden od verjetno najbolj vplivnih in priljubljenih spletnih ocenjevalcev filmov, hkrati pa tudi velik oboževalec grozljivk in njihovega podžanra “najdenih posnetkov”. Njegov režijski prvenec, nadnaravna strašljivka Shelby Oaks, je tako v prvi tretjini strukturiran kot izmišljen dokumentarec o Riley Brennan, mladi članici priljubljene skupine spletnih lovcev na paranormalno Paranormal Paranoids, ki med raziskovanjem zapuščenega mesta Shelby Oaks izgine neznano kam. V tem delu filma se Stuckmann izkaže kot spreten režiser z dobrim razumevanjem žanra in ustvarjanja iluzije resničnosti skozi formo “najdenih posnetkov”, okoli tega pa zgradi sila privlačen misterij, ki je enako napet, strašljiv kot tudi dramatičen. Zato je res škoda, da film po zelo vzpodbudni prvi tretjini zamenja format in postane konvencionalna grozljivka, kar v prevodu pomeni, da vključuje ogromno preverjenih trikov, zlajanih klišejev ter generičnega kopiranja elementov iz filmskih klasik kot sta The Wicker Man in Rosemary’s Baby. Igra sicer venomer ostaja solidna in Stuckmann se skozi film izkaže kot kompetentet arhitekt suspenza in vzpostavljanja grozeče atmosfere, vendar pa se žal prepogosto drži nazaj in ostaja pri preverjenih žanrskih vzorcih, kar sicer potencialno zanimivi zgodbi doda veliko generičnosti in splošne predvidljivosti. Shelby Oaks je nasploh film, ki zna zgraditi soliden misterij, vendar ga zaradi premalo razvite zgodbe in njenih likov ne razvije v nič, kar ne bi videli v vsaki povprečni nadnaravni grozljivki. Glede na to, da je Shelby Oaks režijski prvenec, se Stuckmannu lahko oprostijo pričakovane nerodnosti, nenazadnje pa ima film dovolj privlačnih adutov, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.

Ko se režiserji lotijo dolgo načrtovanih sanjskih projektov, se lahko zgodi dvoje; v primeru Francisa Forda Coppole in njegovega ambicioznega epa Megalopolisa pride do kritiškega posmeha, komercialnega poloma in skoraj osebnega finančnega kolapsa, lahko pa se zgodi tudi obratno in to še kako drži v primeru mehiškega vizionarskega filmarja Guillerma del Tora, ki je svojo adaptacijo znamenite gotske knjižne klasike Frankenstein snoval več kot dvajset let in hkrati poskrbel, da se je čakanje na film izplačalo. Del Torov Frankenstein ni zgolj (povečini) zvesta adaptacija romana Mary Shelley, ampak tudi film, ki ga poganjajo močna umetniška vizija, samozavestna režija, presunljive igralske predstave, tehnična izpopolnjenost in predvsem strast do vsega, kar dela sedmo umetnost neuničljivo. Zgodba o maničnem in egocentričnem znanstveniku Victorju Frankensteinu (Oscar Isaac), ki skuša s tveganimi eksperimenti “prelisičiti” smrt in iz ostankov človeških trupel ustvariti novo bitje z vsemi potrebnimi človeškimi značilnostmi in funkcijami, je – pričakovano – vizualna in tehnična poslastica; film je namreč napolnjen s sapo jemajočo scenografijo, razkošnimi kostumi, do zadnje podrobnosti izdelano fotografijo, vzdušno atmosfero, ki pritiče klasičnim gotskim grozljivkam ter ganljivo melodramatično glasbo. Nič slabše niso igralske predstave, kjer poleg ognjevitega Isaaca zasijeta predvsem emocionalno burna Mia Goth, ki znova dokaže, da je ena od modernih kraljic groze, in presunljivo ekspresivni Jacob Elordi v vlogi ranljive “pošasti”. Najbolj pomembno pa je predvsem to, da del Toro navkljub tehnični izpopolnjenosti nikolie ne pozabi na najpomembnejši del filma; zgodbo, ki ohrani izvorno zastrašujoče, tragično kot tudi emocionalno sporočilo Shelleyjinega romana. Sicer drži, da ima film na trenutke nekaj vprašljivih posebnih učinkov in da bo nekatere gledalce zmotilo, da je zgodba prej ganljiva kot pa strašljiva, toda kljub temu je nemogoče zanikati, da “nova” adaptacija Frankensteina ni rezultat neukrotljive strasti filmarja, ki mu še vedno uspe ohranjati idealno ravnotežje med komercialnim in umetniškim izdelkom.