Filmi, ki se dotikajo rasne nestrpnosti ali pa ozadja nastajanja in delovanja neonacističnih skupin, se žal prepogosto zatekajo k osladni politični korektnosti, površinski karakterizaciji likov ter ponostavljenem razumevanju kompleksne problematike. Eden redkih filmov, ki se bolj drzno in provokativno spusti v srce teme obravnavane problematike, je drama American History X režiserja Tonyja Kayja; v njej spremljamo moralno preobrazbo nekdanjega obritoglavca Dereka (Edward Norton v svoji življenjski vlogi), ki se po treh letih prestajanja zaporne kazni zaradi umora temnopoltega vlomilca vrne na svobodo ter poskuša rešiti ne zgolj sebe, ampak tudi mlajšega brata Dannyja, ki je v času njegove odsotnosti postal član Derekove nekdanje neonacistične tolpe. Film se sočasno odvija v dveh obdobjih glavnega junaka; črno-beli segmenti ga prikazujejo kot nasilnega obritoglavca, medtem ko barvni spremljajo njegovo vrnitev iz zapora ter prizadevanja, da svojemu preteklemu življenju obrne hrbet. American History X je moderna filmska mojstrovina in to na prav vseh ravneh; ne samo, da gre za odlično odigran, spretno spisan in briljantno zrežiran filma, ampak tudi za izredno poučno in boleče realistično dramo, ki gledalcu ponuja neolepšan, politično nekorekten in informativen vpogled v občutljivo problematiko rasizma in prikaza težavnega odraščanja mladih ljudi, ki se v želji po boljšem življenju začnejo identificirati s politiko sovraštva in nasilja. A tisto, kar pričujoči film dela še bolj posebnega, je njegov nenavaden pristop do razgaljanja glavnega junaka; Kaye uspe graditi enako sočuten kot tudi kritičen portret neonacista, ki ni zgolj enodimenzionalni zlobnež in primitivec, temveč globoko v sebi izredno inteligenten in razgledan mladenič, ki pa išče odgovore na napačnih mestih. American History X pa si celo drzne ošvrkniti luknje v sistemu migrantske politike in se kritično opredeliti do manjšin, ki niso pripravljene sprejeti pravila asimilacije v novo okolje, kar povzroča še več konfliktov v družbi. Z drugimi besedami; težko boste našli bolj poučno, večplastno in poglobljeno filmsko študijo o vzrokih za rojstvo nasilja in sovraštva v moderni družbi.
Category Archives: Filmske klasike
Fargo (1996)

Po kritiškem in finančnem fiasku, ki sta ga brata Joel in Ethan Coen doživela s komedijo The Hudsucker Proxy, so se mnogi spraševali, ali so zlati časi njunega ustvarjanja že minili. Izkazalo se je, da se ti pravzaprav še niso začeli, saj sta za svoj naslednji projekt izbrala črnohumorni triler Fargo, ki brata Coen ni zgolj vrnil med filmske prvoligaše, ampak gre hkrati za enega od njunih najboljših filmov v karieri. Zgodba, ki je duhovito povzeta po resničnih dogodkih (za kar se izkaže, da je čista laž), sledi prodajalcu avtomobilov Jerryju (William H. Macy), ki se skuša izmotati iz finančnih težav z izvedbo “popolnega” zločina; najame dva neumna kriminalca, ki bosta ugrabila njegovo ženo, odkupnino zanj pa bo plačal njen premožni in skopuško oče, denar pa si potem trojica enakovredno porazdelila med seboj. Seveda se načrt kmalu sfiži, ko se začnejo namesto denarja kopičiti umori, ki pritegnejo pozornost visoko noseče policistke Marge (Frances McDormand). Fargo predstavlja pomemben mejnik v zgodovini sedme umetnosti, saj še nikoli prej nismo bili priča filmu, ki bi tako brezhibno in briljajtno prepletal kriminalni triler, črno komedijo in absurdno grotesko, ki hkrati služi kot opomnik najstarejši stvari na tem svetu; človeški neumnosti. Film o malih zločinih v malih mestih gledalča začara s svojo enako idilično kot tudi morbidno zimsko atmosfero, nepozabno glasbo Carterja Burwella, prvovrstnim igralskim ansamblom (pozornost kakopak ukradeta predvsem McDormandova in Macy) in specifičnim črnim humorjem, ki sta ga brata Coen tokrat izbrusila do perfekcije. Fargo je kot britev ostra moralka o tem, kako daleč lahko človeka pripeljeta pohlep, preračunljivost in impulzivnost, ob vseh nakopičenih tragedijah pa policistki Marge ne preostane drugega kot zgolj to, da dahne: “Ničesar ne razumem.” Fargo ni zgolj eden najboljših filmov 90. let, ampak eden najboljših filmov vseh časov nasploh.
