Naš odnos do “kulture” serijskih morilcev je bil vedno konflikten; po eni strani njihova dejanja strogo obsojamo in se nad njimi zgražamo, po drugi pa nas lastna morbidna radovednost vedno znova vleče v sprevržene ume omenjenih osebkov, kar posledično privede do tragičnega spoznanja, da so serijski morilci enako vplivni ali celo čislani kot rock zvezde. Ta shizofrena privlačnost do banalnosti zla predstavlja osrednji motiv umazane filmske klasike iz 80. let, Henry: Portrait of a Serial Killer režiserja Johna McNaughtona. Film delno temelji na življenje resničnih serijskih morilcev Henryja Lee Lucasa in Ottisa Toola, ki naj bi med letoma 1960 in 1983 umorila več kot 600 ljudi, četudi naj bi bila ta številka pretirana, saj je dvojica hrepenela po pozornosti in priznavala odgovornosti za umore, ki jih sploh nista zagrešila. Gledalec naj od pričujočega filma ne pričakuje klasične biografije; McNaughtonov film je napol dokumentaren vpogled v delček življenja naslovnega serijskega morilca (fenomenalno zlovešči Michael Rooker), ki v družbi nekdanjega zaporniškega kolega Ottisa in njegove travmatizirane sestre Becky potuje po Ameriki in izvršuje brutalne umore, napetost med trojico pa še dodatno podkrepi Ottisov incestoidni odnos do lastne sestre in Beckyjina živalska privlačnost do navidez uglajenega Henryja. Henry: Portrait of a Serial Killer je umazan, brutalen, okruten in boleče realističen portret sprevrženega uma, ki predstavlja eno od najbolj edinstvenih gledalskih izkušenj vseh časov. Posebnost film je ta, da se povečini ne osredotoča na prikaz eksplicitnega nasilja, ampak nanj zgolj namigne in ga pospremi z odlično vzdušno glasbo, zato pa je film toliko bolj neprijeten z vidika necenzuriranega in morbidnega prikaza sveta serijskih morilcev, ki nas tako močno odbija kot tudi privlači. Nekateri gledalci bodo verjetno imeli težave s strukturo filma, ki nima klasičnega uvoda in zaključka, ampak se zgolj sklene na naključni točki in glavnemu liku ne nameni nobene psihološke katarze, toda ravno tu se skriva poanta zgodbe; serijski morilec ne potrebuje odrešitve oz. jo niti ne sme biti deležen.

Režijski prvenec Nicolasa Pesca je leta 2016 festivalu neodvisnega filma Sundance uspel dvigniti največ pozornosti in (žal) razdeliti tako publiko kot tudi kritike. Psihološka srhljivka The Eyes of My Mother je namreč tesnobna in mučna pripoved o težavnem odraščanju Franciske, ki živi skupaj s svojima staršema na kmetiji daleč stran od civilizacije in ni zmožna socializacije s komerkoli. Ko psihopatski morilec pred njenimi očmi umori mater, nekaj let kasneje pa oče umre v spanju, je Franciska prisiljena živeti sama na kmetiji, vendar pa z leti narašča njena močna želja po ustvarjanju družine, kar jo posledično vodi k sklepanju vse bolj ekstremnih in bizarnih odločitev. Režiser Pesce s pričujočim filmom več kot očitno cilja na oboževalce art-house estetike in zahtevnejše gledalce, ki jim nejasna pripovedna nit in nekonvencionalni prijemi predstavljajo izziv, ne pa mučenje z iskanjem odgovorov na vprašanje, kaj želi film sploh povedati. Zato ni niti malo presenetljivo, da film namenja več prostora podobam kot pa dialogom in da prve postanje neke vrste unikatna pripovedna tehnika. Takšen pristop je po svoje razumljiv, saj ima The Eyes of My Mother dokaj skopo zgodbo, ki bi jo brez težav strnil v kratkometražno obliko, vendar pa Pesce s pomočjo preproste, a še vedno privlačne črno-bele fotografije ter številnimi minimalističnimi prijemi gledalca peljati ne zgolj skozi film, ampak hkrati ustvariti unikatno izkušnjo, kjer spremlja zgodbo enako tragične kot tudi duševno motene glavne junakinje, katere dejanja kakopak ne moremo podpirati, vendar pa ji film nameni dovolj časa, da z njo do določene mere tudi sočustvujemo. The Eyes of My Mother ni film za vsakogar, še posebej ne za tiste, ki si želite bolj konvencionalnih grozljivk brez večjih umetniških ambicij, poleg tega pa znajo moreče ozračje in množica že kar grotesknih prizorov gledalca še dodatno zamoriti. Je pa zato toliko primeren za oboževalce t.i. ekstremnega kina, ki pa v sebi še vedno skriva največ drznosti in izvirnosti.