Do preloma stoletja je David Lynch že dodobra utrdil svoj status mojstra filmskega surrealizma, ki ga je perfekcioniral v klasikah kot so Eraserhead, Blue Velvet in Twin Peaks: Fire Walk With Me. Njegovi filmi so vedno nonšalantno korakali na meji med sanjami in resničnostjo, med zavestjo in podzavestjo, med stvarnim in imaginarnim, hkrati pa pogosto ponujali subtilne satirične podtone na račun površinskosti in zatohlosti ameriških predmestij in dvoreznega meča prazne slave v tovarni sanj (bolje rečeno; nočnih mor), Hollywoodu. In slednje predstavlja tudi osrednji motiv njegove magnum opusa, nadrealistične epopeje Mulholland Drive, ki si jo je Lynch sprva zamislil kot serijo, kasneje pa predelal v celovečerni film. Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta; na hollywoodskih gričih se zgodi avtomobilska nesreča, katero preživi skrivnostna ženska brez spomina. Ta poišče zatočišče v stanovanju vzpenjajoče se mlade igralke Betty, ki se ji pridruži na potovanju iskanja identitete, kar pa dvojico kmalu privede v številne slepe ulice in grozljiva razodetja. Takšne filme, kot je Mulholland Drive, je težko opisati, saj jih je potrebno izkusiti, pa četudi gledalcu verjetno ne bo docela jasno, kaj sploh spremlja; pričujoči film postreže z vsem, kar Lyncha uvršča med genije sedme umetnosti in je v bistvu film, po katerem bi Lynch lahko mirne volje šel v pokoj. Briljantna mešanica staromodnega filma noir in fantazijske parabole ponuja mnogo interpretacij, ki še danes burijo duhove. Je film mračna oda praznini ameriških sanj? Ironična antihollywoodska satira? Iskreno razgaljanje shizofrene narave vsakogar izmed nas? Mogoče nekaj čisto tretjega? Je to sploh pomembno? Mulholland Drive je film, v katerem je vsak element zadetek v polno; do zadnje malenkosti izpiljena vizualna podoba, izvirni simbolizem, moreče in misteriozno vzdušje, prefinjeno rušenje tradicionalne pripovedne niti, čudovito srhljiva in ganljiva glasba ter kakopak igralski presežki Laure Harring in Naomi Watts, ki še nikoli prej / potem nista bili v tako odlični formi. Lynch je s pričujočim epom ustvaril brezčasno mojstrovino, ki je tako kot Kubrickova 2001: A Space Odyssey zamišljena kot večna enigma.

Napol mladinska drama o odraščanju, napol psihološki triler John And The Hole je film, ki je ob premieru na slovitem festivalu Sundance sprožil sila mešane odzive javnosti; nekateri so v neprijetni, temačni in provokativni drami videli gledalčeve pozornosti vreden miselni odziv, spet druge pa je film ujezil zaradi svoje nedorečenosti in enigmatične pripovedne niti. Odzivi tako ene kot druge strani so vsekakor razumljivi, saj je John And The Hole film, ki ne sklepa kompromisov z gledalcem in ga prisili, da se podredi njegovemu načinu razgaljanja resničnosti, ki pa je včasih tako abstraktna in bizarna, da prej spominja na nočno moro kot pa vsakdanje življenje. Film v ospredje postavlja 12 – letnega naslovnega “junaka” Johna, ki odrašča v sicer urejeni družini, toda skozi drobne vinjete je razkrito, da ima fant sociopatske tendence in nobenega občutka za odgovornost. Iz nikoli docela pojasnjenih razlogov se John nekega dne odloči zadrogirati svoje starše in starejšo sestro ter jih zapreti v podzemni bunker, od te točke naprej pa fant vstopi v navidez brezskrbno življenje odraslih, kjer lahko uživa popolno svobodo, zapravlja denar, se baše s hamburgerji, igra video igre ter celo vozi avtomobil. Na nek ironičen način bi lahko rekli, da je pričujoči film temačna različica komedije Home Alone, le da tokrat otrok ni tarča neumnih vlomilcev, ampak kar samega sebe oz. svojih lastnih destruktivnih nagonov; John, ki ga s čudovito zadržanostjo odigra Charlie Shotwell, namreč venomer hodi po tanki meji med sociopatom in zmedenim najstnikom, ki ima globoko v sebi še vedno občutek za empatijo in razumevanje, da je to, kar počne, slabo. V to okrivno zgodbo pa je vnešena še subtilna kritika na račun privilegiranih družin in njihove splošne moralne degradacije ter nezmožnosti sprejemanja odgovornosti. Režiser Pascual Sisto in scenarist Nicolas Giacobono brezkompromisno vztrajata pri močni umetniški viziji, zaznamovani s prepričljivo temačno in morečo atmosfero, počasnim tempom, zadržano igro ter pogosto uporabo klasične glasbe. Privlačnost filma se skriva v uganki, ki jo ponuja, ravno tu pa se bodo gledalci razdelili na dva dela. Nekateri bodo cenili enigmatično naravo izdelka, spet druge pa bo ta močno zmotila in pripomba slednjih je več kot legitimna. Po domače povedano; John And The Hole je namerno zmeden in misteriozen film, ki se ne poglablja v motive za prikazana dejanja in od gledalca zahteva, da potegne lastne zaključke. Koliko motivacije za razrešitev uganke pa bo gledalec dejansko imel, pa je že drugo vprašanje.