Če bi lahko opisali filme razvpitega avstrijskega filmarja Michaela Hanekeja s kakšnim citatom, bi bil najbolj primeren: “Opustite upanje vsi, ki vstopate.” Hanekejevi filmi niso namenjeni kratkočasenju in zabavi, temveč se pogosto zazrejo v osrčje številnih tabu tematik kot so seksualna represija, sadizem in celo incest. Vse te tematike združuje erotična drama The Piano Teacher, eden od njegovih najbolj provokativnih in temačnih filmov, posnetem po istoimenskem romanu pisateljice Elfriede Jelinek. V njem gledalec spremlja življenje Erike, sicer talentirane učiteljice klavirja, ki pa je hkrati čustveno hladna, zadržana in seksualno nepotešena; še vedno živi doma pri svoji ukazovalni materi, s katero tudi spi v isti postelji, pomanjkanje intime pa skuša nadomestiti s sprevrženimi sadomazohističnimi akti, voajerizmom ter bizarnimi fetiši, življenja pa ji še dodatno zaplete srečanje s privlačnim študentom Walterjem, s katerimi se spusti v avtodestruktivno razmerje. The Piano Teacher je vse prej kot prijeten film, saj se brezkompromisno spusti v “srce teme” človeške psihe in z zadržanim naturalističnim pristopom razgali praznino vsakdana modernega človeka, ujetega v primež potlačenih travm, ki so posledica njegovega represivnega okolja. Minimalistična uporaba glasbe, zadržana igra sicer odlične Isabelle Huppert ter surova obravnava sprevrženih seksualnih praks pomagajo Hanekeju, da ustvari za ogled izredno mučen in depresiven film s popolno odsotnostjo simboličnega upanja. In ravno ta pristop bo verjetno razdelil gledalce, saj se bodo nekateri na hladen ton film odzvali enako; hladno in nezainteresirano. Prav tako se zdi, da Haneke v določenih trenutkih nekoliko pretirava z nizanjem šokov, da ti v kombinacijo z rahlo teatralno igro dajejo vtis nenamerne komičnosti, kar je najbolj prisotno v neprijetnih prizorih spolnosti. A te “šibkosti” je treba vzeti v zakup, saj gre za izdelek filmarja, ki ne slovi po prilagodljivosti, strahu in pitanju gledalca z motivacijskimi mislimi. The Piano Teacher je film za gledalce z močnimi živci, ki na nepopustljivo grob način odpre vpogled v svet, ki so ga bogovi zapustili, saj zanj ni več nobene rešitve.

Gus Van Sant velja za enega najbolj unikatnih filmskih umov, ki se je zmožen spogledovati s komercialno všečnostjo (Good Will Hunting, Milk) kot tudi z artističnimi eksperimenti, ki preizkušajo gledalčevo potrpljenje. Med slednje spada tudi njegova trilogija Smrti, ki jo predstavljajo filmi Gerry, Elephant in njeno “sklepno” dejanje Last Days, o katerem bo torkat tekla beseda. Glasbena art drama je močno navdihnjena s turboletnim zasebnim življenjem glasbenika Kurta Cobaina, frontmana legendarne grunge senzacije Nirvana, ki je 5. aprila 1994 pri komaj 27. letih storil samomor in s tem postal eden od prvih padlih “junakov” izgubljene generacije X. Velja opozoriti, da Van Santov film ni biografija, saj je v ospredju popolnoma izmišljen lik, ki pa več kot očitno vleče ogromno vzporednic z resničnim Cobainom; Blake (Michael Pitt, ki je sicer presunljivo podoben pokojnemu pevcu) je glasbenik, ki vse težje prenaša bremena slave, zato se pred javnostjo umakne v osamo zanemarjene vile sredi gozda, kjer preživlja dneve o igranju na kitaro, tavanju po naravi in druženju z zadrogiranimi prijatelji. Last Days je zamišljen kot tiha in meditativna drama, ki se bolj kot s klasično naracijo in dramatičnim dogajanjem ukvarja z subtilnim raziskovanjem problematične psihe mladega glasbenika, ki je obtičal v svetu samote in nerazumljenosti, Van Sant pa to poanto podkrepi z dolgimi statičnimi kadri mirujoče narave, širokih planov Blakovega tavanja naokoli ter naturalističnih igralskih predstav. Zaradi nekonvencionalnega pristopa, ki ga uvrščamo med estetiko t.i. počasnega filma, seveda film ne bo povšeči večini gledalcev, saj zna ta pošteno preizkušati njihovo potrpljenje (in če smo pošteni, bi Van Sant lahko film nekoliko skrajšal), mnogi pa bodo celo menili, da film nima nobene poante. Slednje mogoče drži, toda nemogoče je zanikati Van Santovo drzno vizijo, ki tokrat na najbolj boleče iskren in mestoma celo srhljiv način razgali univerzalne teme o osamljenosti modernega človeka.