Koncept t.i. multivesolja oz. številnih vzporednih resničnosti v svetu filma že dolgo časa ne predstavlja novosti, je pa zadnja leta pridobil na popularnosti, še posebej po zaslugi superherojskih spektaklov (glej zadnja dva Marvelova produkta Spider-Man: No Way Home in Doctor Strange 2), ki pa so omenjeni koncept izkoristili bolj za hiter (in pogosto nedomiseln) način dostavljanja nostalgičnih sladkorčkov ali pihanja na dušo predstavnikom t.i. piflarske kulture. Da je lahko multivesolje mnogo več kot zgolj to, pa dokazuje drugi celovečerec Dana Kwana in Daniela Scheinherta z epskim naslovom Everything Everywhere All at Once, ki ga lahko brez kančka dvoma uvrstimo med najbolj odštekane, divje in kreativne filmske poslastice letošnjega leta. Film v ospredje postavi azijsko priseljenko Evely Wang (fenomenalna Michelle Yeoh), ki preživlja težke čase; je lastnica pralnice, ki ji prinaša več stroškov kot dobička, njen mož ji pod nos pomoli zahtevek za ločitev, zdravje njenega ostarelega očeta se vztrajno slabša, hkrati pa ima Evely težave s svojo lezbično hčerko Joy ter arogantno delavko davčne upravo, ki ji med drugim grozi z bankrotom. In sredi te zmešnjave se Evely znajde sredi bizarne bitke za prevlado nad multivesolji, ki so zgrajeni po prepričanju, da vsaka posameznikova odločitev ustvari novo realnost, ki (vsaj na prvi pogled) obstaja neodvisna od ostalih. Everything Everywhere All at Once je film, ki pokaže, kako se maksimalno izkoristi koncept multivesolij z vrsto domiselnih, odbitih, surrealnih in absurdnih sekvenc, ki združujejo elemente kung-fu akcije, vohunskega trilerja, družinske drame in Nolanovske enigmatičnosti, vendar pa je gonilo filma še vedno človek oz. njegova težavna pot do osebne zadovoljitve ter iskanja notranjega miru, hkrati pa sprejemanja drugačnosti in izražanja ljubezni do družine. Z odličnimi igralskimi predstavami in široko galerijo izredno všečnih likov film hkrati poskrbi za vzorno reprezentacijo azijske skupnosti na velikem platnu, živahen tempo in obilica toplega humorja pa poskrbijo, da gledalec filmu brez težava oprosti nekatere pomanjkljivosti kot so na trenutke rahlo zmedena zgodba in pretirana dolžina. A pri filmu je najbolj absurdno ravno to, da navkljub “skromnemu” proračunu 25 milijonov dolarjev uspe ustvariti bistveno bolj atraktiven, emocionalen in kreativen spektakel kot že omenjeni supeherojski produkti. To pa zato, ker Everything Everywhere All at Once konceptu multivesolja doda bistveno začimbi, ki ju velikanski studiji pogosto zanemarijo; srce in domišljijo.

V vesolju je prisotna tišina in v tišini te nihče ne sliši kričati. S tem preprostim stavkom bi lahko opisali bistvo ZF pustolovskega trilerja Gravity režiserja in scenarista Alfonsa Cuarona, ki že po uvodnih minutah, zaznamovanih z dolgimi neprekinjenimi kadri, daje vedeti, da pričujoči film ne želi biti zgolj klasičen izdelek, ki se začne in konča, ampak adrenalinska izkušnja, ob kateri se gledalec počuti, kot da se nahaja v središču kaotičnega dogajanja. Zaplet filma je sila preprosta; med opravljanjem vesoljske misije v bližini Zemlje skupina astronavtov doživi nesrečo, edina preživela pa sta ravmatizirana inženirka Ryan Stone (še nikoli prej bolj prepričljiva Sandra Bullock) in šarmantni veteranski astronavt Kowalski (George Clooney v še eni od svojih številnih vlog ciničnega očarljivca). Dvojica, ki je obsojena na tavanje po vesolju, mora v napeti dirki s časom najti rešitev in pri tem na preizkušnjo postaviti vse svoje znanje in zmogljivosti. Gravity je film, ki ga je bistveno lažje občudovati s tehnične kot vsebinske plati; v osnovi gre namreč še vedno za že večkrat videno zgodbo o preživetju in s tega vidika film ne postreže s presenečenji. Še več; tisti gledalci, ki niso niti malo zainteresirani za ozadje delovanja vesoljske tehnologije, se bodo med filmom najverjetneje dolgočasili, saj Cuaron venomer ohranja visoko mero znanstvene točnosti in realizma (kolikor je ta pač mogoča), zato je odveč pričakovati vratolomen akcijski tornado s hitrim tempom, šalami in stereotipnimi liki. Pa vendar se lepota filma skriva v njegovi osupljivi tehnični izvedljivosti in sapo jemajoči vizualni perfeksiji, s katero postreže; čudovito in akrobatsko gibanje kamere te pogosti široki plani neskočnih globin vesolja poskrbijo, da gledalec neizmerno uživa v okolju, ki je enako strašljivo kot tudi fascinantno (kakršen je nasploh naš odnos do vesolja). Gravity je tako film, kjer stil prevladuje nad vsebino, vendar kljub temu uspe gledalcu sprostiti adrenalin po žilah.